Drugo pomembno vprašanje je razmerje moči držav članic v svetu Unije. Svet, ki ga sestavljajo vlade držav članic, ima glavno vlogo pri sprejemanju odločitev v EU. Medtem ko je razdelitev glasov med šest ustanovnih članic Unije zagotavljala, da je pomenila kvalificirana večina 67 odstotkov prebivalcev tedanje skupnosti, se je ta delež ob širitvi na sedanjo 15-člansko skupnost zmanjšal na samo 58 odstotkov. Če bi ob nadaljnji širitvi EU delili glasove med države članice po sedanjem ključu, bi ob širitvi na 27 članic kvalificirana večina pomenila samo še 50 odstotkov prebivalstva Unije, kar ne zagotavlja demokratičnosti odločanja. Cilj pri novi razporeditvi glasov je zagotoviti, da bo kvalificirana večina glasov pomenila približno 70 odstotkov prebivalstva EU. Sedanje nesorazmerje izhaja iz dejstva, da imajo velike države članice sorazmerno malo glasov v primerjavi z majhnimi članicami, kar želijo s tokratno reformo odpraviti in število glasov uskladiti s številom prebivalcev. Luksemburg ima denimo s samo 400.000 prebivalci dva glasova, Britanija z 59 milijoni prebivalcev pa deset glasov.