Biti kandidat, potem pa ne postati kaj več kot to, je zelo travmatično. Ko nekdo izreče tvoje ime, si pečen: na vsakem koraku te lovijo fotografi, tudi rumeni, raziskovalni novinarji brskajo po tvoji preteklosti in v njej iščejo vzpone in padce, posteljne navade, prehranske običaje, bančne račune, premičnine, nepremičnine, ljubice, ljubimce, nezakonske otroke in podobno. Šele potem pridejo na vrsto kandidatove reference, se pravi, ali ima sploh znanje za funkcijo, ki naj bi jo opravljal. Potem te, če prideš dlje od Drnovškove zamisli in Janševega soglasja, secirajo v parlamentu v ustreznem odboru, in ko tudi to prestaneš, te vrže takšna ali drugačna poslanska večina. Če te pa ne, potem je to zagotovo hudo sumljivo, nekaj že mora biti narobe, da si dobil zadostno število glasov, in te spet vlačijo po časopisih in ti pišejo biografije, da se še sam sprašuješ, ali si se v resnici sploh rodil oziroma ali je res, da si to ti.