Še manj tolažilna so sporočila, da se davkoplačevalski denar marsikje porablja zelo razsipno in nesmotrno. Taka je na primer novica, da se je v zadnjih dveh desetletjih število študentov pri nas potrojilo, število diplomantov pa samo podvojilo. Kar v bistvu pomeni, da v tem segmentu socialne države, ki še omogoča dostop do visoke izobrazbe širokemu krogu prebivalstva, veliko denarja zmečemo v prazno. Ali pa drugače, da se desettisoči mladih pravzaprav norčujejo iz še vedno sila ugodnih izobraževalnih možnosti. Kako težko je kaj obrniti v javnem sektorju, pa nam kažejo dogajanja v zdravstvu. Ob res krepkem ducatu milijard primanjkljaja v zdravstveni blagajni, pri čemer je z njenim vodstvom menda vse v redu, povzroči poskus kakšne spremembe utečenih delovnih navad zdravniški upor in senzacionalni prikaz dogajanj v medijih, tudi ob asistenci brkatega zdravniškega sindikalnega liderja. Nevednež, ki ne pozna zapletenosti delovanja zdravstvenih ustanov, si ustvari vtis, da jih strokovno vodijo sami nesposobneži, ki pa so za čuda tudi v belem svetu pogosto visoko priznani zdravniki, da je vsaka sprememba delovnega reda opuščanje najboljšega možnega, da je zdravniški sindikat tudi vrhovna strokovna instanca, predvsem pa, da je vse v redu, dokler človek resno ne zboli in lahko tudi po več let čaka na operacijo. Če jo dočaka, seveda.