Čebelarstvo je zelo individualen posel, saj čebelar vedno dela sam, razen ko se toči med, mora biti več ljudi. Dean Bezjak pravi, da ga v času, ko je vse na gumbe in nimamo občutka za naravo, takšno delo zadovoljuje. Pri njem je svoboden, odgovornost pa je seveda tudi velika. Sam si krojiš usodo in sam to tudi občutiš. V službi se delo posameznika porazgubi in ob koncu delovne dobe nimaš kaj pokazati. Pozimi je veliko časa, saj je štiri mesece prost, ker ima vse urejeno. Razmišlja o povečanju števila čebel, morda o enem zaposlenem. Kadar pri delu potrebuje pomoč, mu pomagajo žena, sorodniki in prijatelji. Pozimi je čebelarjev delovnik prijeten, poleti pa je treba krepko delati. Včasih ves dan toči med, ponoči vozi čebele in drugi dan potem ni za kakšno rabo. Čebele vozi izključno ponoči, ker so podnevi na paši in bi se pri prevozu lahko tako razburile, da bi se zadušile.