Na sedmem abonmajskem koncertu bo slovenske filharmonike ponovno vodil ameriški dirigent armenskega rodu George Pehlivanian, pod katerim je orkester pred nekaj tedni med drugim izvedel glasbo za balet Ognjeni ptič Igorja Stravinskega. Kot solist se bo predstavil Kirill Gerstein, zmagovalec Rubinsteinovega tekmovanja v Tel Avivu leta 2001. Gerstein, podobno kot Pehlivanian, igra klavir že od svojega tretjega leta in danes velja za enega najbolj obetavnih pianistov na svetu. Odigral bo Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu Sergeja Rahmaninova, ki je postal prava legenda in ga imenujejo tudi Rah 3. Rahmaninov je bil za časa svojega življenja znan predvsem kot izvrsten pianist, tako da je svoja dela pisal za lastne koncerte. Njegov prvi veliki skladateljski uspeh je bil drugi klavirski koncert, ki je nastal leta 1900, le devet let kasneje pa je napisal Koncert za klavir in orkester št. 3. Ta je nastal za njegovo ameriško turnejo, na kateri ga je krstno izvedel z Newyorškimi simfoniki, kasneje pa tudi s tamkajšnjim filharmoničnim orkestrom, ki mu je dirigiral Gustav Mahler. Rahmaninov je po oktobrski revoluciji zapustil Sovjetsko zvezo in odšel živet na Zahod, v Švico in ZDA, povsem drugačna pa je bila življenjska pot Dmitrija Šostakoviča. Ta je postal eden najvidnejših sovjetskih skladateljev, ki ga je komunistični režim večinoma podpiral in mu dajal številne privilegije. Vendar njegov opus in življenje vseskozi nihata med podpiranjem in kritiko vladajočega režima, saj je na eni strani čutil, da sistem omejuje svobodo posameznika, na drugi pa se je zaradi nekaterih del, ki so jih kritiki označili za dekadentna, pogosto bal celo za lastno življenje. Njegova enajsta simfonija in Simfonija št. 12 v d-molu, op. 112 sta napisani v konformističnem duhu. Simfonija št. 12 je napisana v spomin Vladimirja Iljiča Lenina in je nastala leta 1961, le leto po tem, ko je bil skladatelj sprejet v komunistično partijo. Krstno je bila izvedena 15. oktobra 1961 pred začetkom 22. kongresa partije. Šostakovič je kasneje povedal muzikologu Volkovu, da te simfonije nikdar ni posebno cenil, že z naslednjo (Babij jar) pa se je poklonil žrtvam množičnih pobojev in ponovno razjaril oblastne kritike. N. C.