Nekatere od navedenih pesnikovih tez so bile brez dvoma pravilne (zavzemanje za neutesnjujoče, stvarno in vedro slovenstvo), druge premalo jasno formulirane (je bilo Župančiču žal, da ni šel po Adamičevi poti?), tretje pa zelo vprašljive ali kar nesprejemljive (trditev o samozadostnosti »notranjega slovenstva« ob rabi tujega jezika). Očitno je tudi bilo, da je pesnik te svoje mestoma preohlapne in nepravilne poglede na slovenstvo razglasil v notranje- in zunanjepolitično vse prej kot primernem času. Zato je razumljivo, da je njegov esej sprožil številne in močne odmeve, pritrjujoče in zlasti odklanjajoče, v glavnem dostojne, a tudi žaljive. Na drugi strani pa se Župančičevo z jugoslovanstvom in svetovljanstvom obarvano slovenstvo dá razumeti iz nekaterih biografskih dejstev: dolga leta, od 1896 do 1910, je skoraj nepretrgano živel in se izobraževal širom po Evropi; v materinem sorodstvu, med ožjimi rojaki pa sploh, je imel številne izseljence Amerikance; kot Belokranjcu so mu bili zlasti sosednji Hrvati po govorici in čustveno blizu.