Kitajska politika pridobivanja kapitala iz diaspore je bila doslej uspešnejšega od indijske, ko gre za pamet, pa so politične ovire v tej državi precej večje kot v Indiji. Ta država je ponosna na znanstvenike kitajskega rodu, ki so - najpogosteje v ameriških raziskovalnih skupinah - dobili katero od najvišjih svetovnih priznanj, a še vedno ni pripravljena sprejeti Nobelovih nagrajencev, kot so Gao Xingjian, disidentski pisatelj, ki živi v Franciji in je to nagrado dobil leta 2000, ali tibetanski verski vodja dalajlama, ki je Nobelovo nagrado za mir dobil leta 1989. Indija je poleg tega že lani spremenila zakon, tako da dovoljuje dvojno državljanstvo, saj je bilo eno državljanstvo pred tem ena največjih ovir za številne izseljence s potnimi listi razvitih držav, ki so se hoteli vrniti in dolgoročno vključiti v različne investicijske in razvojne projekte. Kitajska tudi na tem področju še vedno zaostaja, saj vztraja izključno pri enem državljanstvu, res pa je, da si kljub temu prizadeva bolj prožno obravnavati rojake s tujimi potnimi listi, ki želijo bivati na Kitajskem ali si tukaj ustvariti premoženje.