Generacija '68 je pognala študentski revolt, v katerem je hotela ponovno prevprašati preteklost svojih staršev in države. Ustvarila je temeljni razcep poatomske dobe: tako pacifiste kot protagoniste Frakcije Rdeče armade. V Nemčiji se je njeno obdobje zaključilo ne eni strani z Berufsverboti, dolgoletnimi ječami in samomori bivših militantov, kakor so se imenovali. Hkrati se je osovražena "oblast" prelevila v socialno državo, uspela integrirati številne imigrante ter ohraniti kritično levico, ki je bila sposobna bojevati se za konkretne ukrepe na področjih, ki zadevajo ekologijo, položaj žensk, socialne pravice itd… Nemško mirovno gibanje je predstavljalo enega najmočnejših mirovnih gibanj v na svetu. A se je spet, vztrajajoč pri določenem fundamentalizmu, razbilo ob težki preizkušnji vojne v Bosni in Hercegovini, kjer je - skupaj z mednarodno politiko - doživelo dobsedno humanitarno smrt. Čeprav je na videz "ohranilo obraz", pa sta zavzemanje za "neintervenco" in embargo na izvoz orožja v BiH povzročila množične poboje in smrt številnih ljudi, ki so jih pacifisti pravzaprav hoteli zavarovati. Spet paradoks: protagonist te politike je bil stari G. Busch. Geslo "nikdar več vojna" je v Bosni povzročilo še hujšo vojno. Očitno je postalo, da se o nasilju in nenasilju ne da misliti znotraj fundamentalističnih matric.