Ravno Nizozemska, ki je bila doslej na slabem glasu po paradižnikih, vzgojenih v rastlinjakih, neizprosnem pridobivanju zemlje in množični živinoreji na majhnih površinah, je začetnica ekološke zamisli, da bi velikim živalim, ki so nekoč domovale v Evropi, spet dali priložnost. Med polji s tulipani in kmetijskimi tovarnami naj bi se v prihodnje paslo samoniklo govedo, divji konji in celo losi. V skladu z vladnim programom naj bi do leta 2020 približno 200.000 hektarov površin povrnili v kar najbolj naravno stanje. Najboljša pot se pri tem zdi uporaba kopitarjev. Pašni sistemi z velikimi rastlinojedci so v številnih biotopih zelo blizu naravi in približno ustrezajo prvotnemu položaju v Zahodni Evropi. Zahtevajo malo človeških posegov in so poleg tega zelo poceni. V Oostvaardersplassnu, 5600 hektarov velikem območju severno od Amsterdama, si je to vizijo že mogoče ogledati. Z nasipi obdana pokrajina, ki so jo nekoč trudoma izsilili morju, zdaj velja za nizozemski Serengeti. Če se z vlakom pelješ iz Almera v Lelystad in se ozreš na levo, se ti zdi, da si se preselil v eno od nadaljevanj Grzimekove serije Prostor za živali. Prek širne planjave galopirajo črede manjših, svetlo obarvanih konj. Vitke glave številnih jelenov kukajo nad travo. Črni, bojevniško razpoloženi biki s širokimi, sabljastimi rogovi počivajo med bekami in črnim bezgom. Biologi so leta 1983 tu naselili 32 primerkov grbastega goveda, prežvekovalce, ki so podobni izumrlim turom. Leto pozneje je prišlo 20 konikov, malih konj, ki so podobni tarpanom, izumrlim evropskim divjim konjem. Skupaj z jelenjadjo in srnjadjo zdaj te živali v Oostvaardersplassnu živijo poleti in pozimi. Nobena ograja ne seka njihovega življenjskega prostora, noben človek jih ne hrani ali jih ne ovira, da bi se v bojih med sabo izčrpavale ali se tudi včasih pobijale. Zdaj se je število grbaste govedi povečalo na 575 primerkov. Hranilno planjavo si delijo s 580 jeleni, sto srnami in 600 koniki. Rezultat je očiten. Nastal je mozaik iz gozdičkov, prostranih ravnin in zelenih planjav z neštetimi rastlinskimi vrstami, ki so v Evropi redke in jih je drugje treba varovati z odstranjevanjem grmovja in košnjo. Površine, ki potrebujejo takšno nego, se nenehno širijo. Samo v Nemčiji bo v prihodnjih letih nastalo približno milijon hektarov ledine, ker se obdelovanje ne splača več. Konji, govedo in jeleni so lahko naravna in poceni alternativa za delovno intenzivno nego. S pašno živino je mogoče površine obvarovati pred zaraščanjem. Vsaka žival ima rada drugačno hrano in v ekosistemu izpolnjuje svojo nalogo. Medtem ko se jeleni in srne lotevajo mladih drevesc in poganjkov, pa konji in govedo poskrbijo za krčevino in travo. Nizozemsko so si za zgled vzeli tudi v Nemčiji. V spodnjesaškem Sollingu eksperimentirajo z jeleni, na obrobju Berlina pa se v naravnem rezervatu pase grbasto govedo. Tudi v Westfaliji se v Soestu se pase 50 velikih živali in bregove reke varuje pred zaraščanjem. Če ne bi bilo sodobnega človeka, bi v Westfaliji zdaj še vedno živeli turi, losi, veliki jeleni in gozdni sloni ter celo nosorogi, so prepričani ljubitelji pašne govedi. »Zdaj je na nas, da živalim, ki so še preostale, vrnemo njihovo vlogo v ekosistemu,« pravijo strokovnjaki delovne skupnosti za biološko varovanje okolja v Soestu. Številni med njimi so zagovorniki tako imenovane teorije o megaherbivorih, torej o velikih rastlinojedcih. Vsaj 18 vrst naj bi jih pred zadnjo ledeno dobo naseljevalo pokrajine Srednje Evrope in bi lahko obstajali tudi v zdajšnjih klimatskih razmerah. V prosti naravi pa je zdaj mogoče najti le še šest domačih velikih »vegetarijancev« - srne, jelene, damjake, gamse, kozoroge in bobre. Prvotne ekološke funkcije rastlinojedcev ne morejo več izpolnjevati. Je bila torej Evropa nekoč širna, z afriško savano primerljiva pokrajina, na kateri so se pasle velike črede turov in bizonov? So pokrajino varovali pred zaraščanjem takrat živeči gozdni sloni in nosorogi kot naravni nasprotniki dreves? Teorija o velikih rastlinojedcih nasprotuje prevladujočemu nauku, po katerem je bila Evropa nekoč popolnoma porasla z gozdovi. Analize peloda kažejo, da so trave pomembno vlogo igrale le med ledenimi dobami. In že preprost pogled daje odprtim ledinskim pokrajinam malo možnosti. Tisti, ki zemljo dovolj dolgo pusti neobdelano, lahko opazuje, kako se postopoma spreminja v gozd. Privrženci teorije o velikih rastlinojedcih pa so prepričani, da je bila funkcija velikih živali kot naravnih pokrajinskih vrtnarjev doslej podcenjevana. To pa med naravovarstveniki sproža silovite prepire. Naravovarstvene cilje odločilno določa vprašanje, kakšna je naravna pokrajina nekoč bila, pravijo zagovorniki teorije. Zaprt bukov gozd, v katerem jelenjad nadzorujejo lovci, nikakor ni naravi bliže kot gozdnato-travna mešana pokrajina, v kateri lahko jeleni in goveda nemoteno gospodarijo. Drugi varuhi narave so bolj zadržani. Ni vsaka površina primerna za pašni koncept, pravijo. Ravno gozdove nameravajo gozdarski strokovnjaki še naprej vzdrževati s sodobnimi metodami. Tudi pri reševanju posebnih rastlinskih vrst na barjih in resiščih se nočejo zanašati samo na moč travojedcev. Njihovi nasprotniki pa so prepričani, da so za eksperimentiranje s pašno živino zelo primerne velike površine v narodnih parkih, livade, nekdanja vojaška vežbališča ali obsežna gozdna področja. Pri tem naj bi bile idealne površine tiste, ki merijo več kot tisoč hektarov, ker živali po dosedanjih izkušnjah na takšnih površinah tudi pozimi ni treba hraniti. Varuhi narave pa se morajo sprijazniti s tem, da vrnitev v divjino pomeni tudi umiranje in smrt. Žilavi koniki in grbasto govedo veljajo sicer za posebej primerne za življenje v divjini, kljub temu pa je zadnjo zimo v Oostvaardersplassnu od lakote umrlo približno sto živali. Veliko prepričevanja je bilo treba, da je prebivalstvo živalska trupla sprejelo kot neizbežno posledico eksperimentiranja na prostem. Kljub temu pa dosedanje izkušnje prijatelje velikih rastlinojedcev opogumljajo. Divje velike živali so se izkazale tudi za veliko turistično atrakcijo. Z žarečimi očmi pripovedujejo o kanonadi konjskih kopit, ki poleti stresajo v prah steptano zemljo, ali o ruku jelenov septembra in oktobra, ko se njihovo bučanje in pokanje razlega po pokrajini. Pozimi pa se tam pase tudi 30.000 gosi. Jezerski orli sosednja vlažna območja uporabljajo za lov. Na travnikih se znajdejo tudi bele čaplje in redke žličarke. Veliki rastlinojedci izboljšujejo življenjske razmere drug drugemu in drugim živalskim vrstam, zlasti pticam, navdušeno zatrjujejo varuhi narave. Prepričani so, da bi biotop, ki bi meril 100.000 hektarov, zadostoval, da bi imele možnost za življenje tudi zveri in da bi se našel prostor tudi za rise, volkove ali celo rjavega medveda.