Ko sem začela delati v drogeriji, so mi stranke že govorile, da imam čudovit ten. Bila sem najboljša reklama za podjetje. Čim sem prišla k njim, je poslovanje trgovine eksplodiralo. Sam direktor mi je čestital. Res je sicer, da je bila resna bela halja, taka kot jih običajno nosijo v kozmetičnih salonih, tesno ukrojena, zelo dekoltirana in globoko izrezana tudi na hrbtu in da mi je zelo pristajala. Nekako v tistem času so tudi moje prsi postale podobno lepo zaobljene kot stegna. Morala sem celo zamenjati številko modrčka, ker me je ogrodje začelo žuliti. Do takrat sem nosila dvojko. Prve plače še nisem dobila, samo majhen avans, ker se jim je v blagajni pokvaril računalnik, tako da si nisem mogla kupiti trojke. Direktor me je hotel pomiriti, da pri mojih letih prsi tako ali tako same stojijo pokonci, tako da sploh ne rabim modrčka. Res je, da so mi zelo dobro stale, in to celo takrat, ko sem začela nositi štirico. Ampak takrat mi je bilo dovolj in sem si kupila nov modrček z denarjem za kruh, ki sem ga ves čas po malem dajala na stran. Honoré je nekaj posumil, ker je vedel, da še nisem dobila plače, ampak sem se znašla in se nisem izdala, čeprav me ta mala laž še vedno muči. Ubogi Honoré si ni mogel predstavljati, kaj pomeni teči za avtobusom s takim prsnim obsegom! V drogerijo je prihajalo vedno več moških. Dobro so plačevali, direktor je skoraj vsak dan prihajal pobirat denar. Bil je vedno bolj zadovoljen z mano. Moje masaže so bile velik uspeh. Zdi se mi, da je direktor celo sumil, da sem kar sama od sebe začela ponujati posebne masaže, medtem ko je običajno šlo tako, da je prodajalke od začetka pustil pri miru in jih šele potem nagovoril, da začnejo to početi. Glede na to, da je denar tako lepo pritekal, se mi ni bilo treba bati, da bi me po nekaj tednih odpustil. Direktorju verige me ni bilo treba k ničemur siliti. Vse se je zgodilo najbolj diskretno. Direktor je bil fin gospod. Kar nekaj časa me je pustil pri miru, najbrž je domneval, da sem utrujena od toliko dela, jaz pa sem bila v formi kot še nikoli v življenju. In to ni imelo nič opraviti z Honoréjem. To tudi z mojo novo službo ni imelo nič opraviti, čeprav sem bila z njo zadovoljna, pa tudi z denarjem ne, ki pa sem ga tako ali tako dobila šele precej kasneje in še to ne toliko, kot sem mislila, v vsakem primeru pa premalo, da bi bila neodvisna. Ne, šlo je preprosto za to, da je v moji glavi vedno sijalo sonce, da tako rečem, celo v metroju in v tistem spomladanskem blatu ali v zaprašenem parku, kamor sem med opoldansko pavzo hodila na sendvič, je sijalo sonce. Kljub temu pa življenje ni bilo tako lahko, objektivno gledano. Morala sem zgodaj vstajati, čeprav je bilo nenavadno, da sem se že ob prvem petelinjem petju oziroma ob tistem, kar človeka v mestu pač zbudi, zbujala sama od sebe in z lahkoto. Zvečer nisem več rabila pomirola, niti zjutraj excidrila, medtem ko so se Honoré in vsi drugi s tem še naprej basali. Neprijetno je bilo tudi to, da nikoli nisem imela časa v miru jesti, čeprav sem bila zelo lačna. Ko sem prišla v park, me je vedno popadla grozna lakota: zrak, ptiči, ne vem kaj, nekaj, narava, kar je je še ostalo, vse me je v trenutku vznemirilo. Moje kolegice so se hecale, pomlad je, so govorile. Bile so ljubosumne na Honoréja, ker sem bila tako lepa, pa tudi ponosne, da sem jih kljub svoji uspešnosti včasih poklicala po telefonu. No, tudi stranke včasih niso bile čisto nič zabavne. Med njimi je bilo vedno manj žensk, ki so se verjetno bale prihajati v trgovino, ker je bilo tako čudno vzdušje. Moški so včasih poskušali stvari, ki mi niso bile všeč in bi me v normalnih okoliščinah spravile v slabo voljo. Tukaj pa ne: bila sem razpoložena kot ptiček na veji. Stranke so me zaradi tega oboževale. Govorili so, kako sem neverjetno zdrava. Bila sem ponosna, skoraj že domišljava. Toda te grozne morale mi ni dvigoval vznemirljivi občutek, da začenjam življenje znova. Ena zadnjih žensk med mojimi strankami, zvesta, ampak direktna, mi je dala misliti. V prostem času je bila šamanka, in to neverjetno bogata. Ravno sem jo masirala, ko mi je rekla, da je to najbrž hormonsko. Povedala sem ji, kaj pravijo moje kolegice, da pritiskajo spomladanski sokovi, ampak gospa je vztrajala. "Ne, ne," je govorila, "to prihaja iz vas, iz vaše notranjosti. Ste prepričani, da niste noseči?" Tisti mesec res nisem dobila menstruacije, tako da so mi njene besede dobesedno vzele sapo. Honoréju nisem nič povedala. Gospa je bila že v letih, imela je veliko življenjskih izkušenj. Bila mi je všeč. Bila je ena tistih, ki med masažo stalno govorijo, po mojem zato, ker so frigidne ali karkoli. Všeč ji je bilo, da sem tako lepa in mlada, tako zdrava, kot so vsi govorili. Mogoče bi jo to, da sem noseča, še bolj vznemirilo ali kako naj rečem. Dojenčkov je vedno manj. Nič nisem imela proti dojenčkom. Včasih sem videla kakšnega v parku. Kakorkoli, vedno bolj sem bila lačna, gospa pa je povsod videla simptome. "Vam prija jesti?" me je spraševala. Zdaj se je prihajala masirat že vsak dan, drugim strankam to ni bilo prav. Začeli so jo klicati "star leder". Ni mi prijalo jesti, pravzaprav mi je bilo slabo. "To je isto," je rekla in zahtevala, naj ji povem bolj podrobno. Nisem več mogla jesti sendvičev s šunko, bilo mi je slabo od njih, enkrat sem v parku celo bruhala, da mi je bilo kar nerodno. Na srečo je bilo še prezgodaj, da bi me videle stranke ali direktor. Takrat sem začela jesti sendviče s piščancem, to sem bolje prenašala. "No, vidite," je govorila gospa, "piščanec vam prija, pri sebi se spomnim, ko sem bila noseča s prvim sinom, da nisem prenašala svinjine, svinjine tako ali tako ne smete jesti, če ste noseči, že zaradi okužb." Vedela sem, da gospa sploh ni imela otrok. Neka stranka mi je povedala, da je lezbijka, češ, ali ni to več kot očitno. Menstruacije nisem in nisem dobila. Vedno bolj sem bila lačna, in da bi jedla bolj pestro, sem si nosila v službo trdo kuhana jajca in čokolado. Težko je bilo kupiti svežo zelenjavo po dostopni ceni in sem neko stranko prosila, naj mi je nekaj prinese, ker je stanoval na deželi. Prinesel mi je tudi jabolka. Morali bi me videti, kako jem jabolka. V parku nisem nikoli imela dovolj časa, da bi pošteno ugriznila in prežvečila. Sok se mi je kar cedil v ustih, sadež je hrustal med zobmi. Kako so bila ta jabolka okusna! Tistih nekaj minut počitka v parku, z jabolki, med pticami, to je bila v bistvu moja edina sreča v življenju. Privlačilo me je zelenje, privlačila me je narava. Pustila sem se prepričati tej stranki, da pri njem preživim vikend. Honoréju sem rekla, da imam izpopolnjevalni tečaj, da si ne bi kaj mislil. Bila sem zelo razočarana. Gospodova hiša je bila lepa, obdana z drevesi, na samem, okrog in okrog samo podeželje. Nisem še videla kaj takega. Ampak ves vikend sem morala preživeti v hiši, gospod je povabil svoje prijatelje. Skozi okno sem gledala polja in grmičevje, grabila me je neka čudna želja, da bi zarila svoj nos v zemljo, se povaljala po travi, jo posrkala vase, pojedla. Ampak gospod me je imel ves čas privezano. Ko sva se vračala, bi se v avtu najraje zjokala. V avtu pa tudi nisem hotela početi tistega, ker je na avtocesti prenevarno, tako da me je ta konj brezobzirno vrgel iz avta že na obvoznici. Potem ga nikoli več ni bilo v trgovino. Izgubila sem še eno dobro stranko. Ko sem prišla domov, sem začela krvaveti. Bolel me je trebuh, komaj sem hodila. Honoré je rekel, da imajo ženske vedno probleme s trebuhom. Bil je prijazen z mano, celo ginekologa mi je plačal. Ginekologu se je mudilo, rekel mi je samo, da sem imela spontani splav, me natlačil s kupi vate in poslal na kliniko. Čiščenje je bilo zelo drago. Ampak še danes sem prepričana, da nisem bila noseča. Ne vem, kaj me je naenkrat prijelo, da sem se šla prepirat z ginekologom. Kakorkoli, to ga je tako razjezilo, da me je ozmerjal z lajdro. Nisem se mu upala povedati, kaj se je zgodilo s tistim gospodom in njegovimi prijatelji. Na kliniki me je zelo bolelo, in to popolnoma po nepotrebnem. Po mojem ženska ve, kdaj je noseča, da se ji to pozna na telesu, kot da nekako diši po materinstvu, jaz pa nisem nič vohala na svoji koži, čeprav sem imela nos za vonjave. Prepričana sem tudi, da bi stranke šle stran, razen moje gospe, če bi izvedele, da sem noseča. Všeč jim je bilo, da sem zdrava, ampak ne v tem smislu. Še danes me malo boli trebuh od vsega tistega, kar so mi delali na kliniki. Kljub temu sem še ostala ženska. Da nisem bila noseča, lahko še bolj zanesljivo trdim zato, ker je menstruacija skoraj takoj po tem domnevnem splavu spet prenehala, isti simptomi, se pravi lakota, slabost in napet trebuh pa so ostali. Kljub tem težavam - če to seveda ni bilo povezano - pa sem bila še vedno zelo dobro razpoložena. Moja gospa me je iz dneva v dan bolj oboževala. Po vsej sili je hotela polagati roko na moj trebuh, mi ga kazala v ogledalu, in res je postajal vedno bolj okrogel, celo malo preveč za moj okus. Toda moškim strankam sem se še vedno zdela grozno seksi, in to je bilo v bistvu edino, kar se mi je zdelo pomembno. Prav v vrsti so morali stati. Gospa je z mano preživela veliko časa. Bila je zadnja ženska, ki je še prihajala v drogerijo, in pravzaprav tudi moja edina prijateljica, ker so me kolegice postrani gledale zaradi moje krasote, kot je gospa temu rekla. Rada sem se z njo pogovarjala, njeno telo mi ni bilo neprijetno, pa tudi zanimivo se mi je zdelo videti, kakšna bom čez nekaj let. Kako sem se zmotila! Gospa mi je prinašala obleke, ki jih še ni ponosila, enkrat celo nakit, ki ji ni bil več všeč. Gospo so umorili. Nekega dne je ni bilo, potem pa so jo našli v parku pod drevesom. Baje ni bil prijeten pogled. Od takrat sem pogosto videvala neko njeno prijateljico, vso v črnem, ki je prihajala jokat v park pod tista drevesa. Lepo je imeti take prijateljice. Jaz pa sem izgubila stranko, s katero sem se lahko pogovarjala, in sem ostala čisto sama s svojimi težavami z menstruacijo. Ampak po svoje mi je bilo kar prav, da je ne vidim več, ker sem vedela, da nisem noseča, ona pa je hotela, da bi bila, in mi je tako nehote mešala glavo. Moški si s tem niso delali problemov. Niso me gledali zato, da bi izvedeli, kako se počutim, ampak so se v resnici ukvarjali sami s sabo, prav ponosni so bili, da me lahko otipavajo. Pravzaprav mi je njihova brezbrižnost še ustrezala, ker sem postajala preveč zajetna in ne več tako čedna kot včasih. Ker pa sem v drogeriji sprejemala same stalne stranke, se mi ni bilo treba bati novih ljudi, ki bi si me podrobno ogledali, če lahko tako rečem. Stranke so vedele, da sem po njihovem okusu, in to jim je zadoščalo, več niti niso pričakovali. Če bi se kakorkoli spremenila, se jim to ne bi zdelo na mestu, če se prav spomim, da se tako reče. O vsem tem sem razmišljala šele kasneje. Svoje stranke sem že dobro spoznala, in to še toliko bolj, ker se je moj polovični delovni čas neopazno spremenil v polno zaposlitev. Čudne ideje so mi prihajale na misel, ki mi prej nikoli ne bi, to zdaj vem. Začela sem ocenjevati svoje stranke. Imela sem celo svoje najljubše stranke. Tudi taki so prihajali, ki so me dobesedno odbijali, na srečo pa sem se znala zadržati, da jim tega nisem pokazala. Po mojem je bilo to z novimi idejami in vsem drugim povezano z odsotnostjo menstruacije, in čeprav sem ohranila to dobro voljo in zdravje, sem vedno slabše prenašala kaprice nekaterih strank. Imela sem tako rekoč mnenje o vsem. Seveda sem bila tiho in delala, kar sem morala, navsezadnje sem bila za to plačana, ampak sem čutila, da mi telo brez menstruacije ne sledi več. Moji glavi ukazuje telo, to zdaj vem še predobro. Drago sem to plačala, da sem se znebila nekaterih strank, čeprav sem bila zaradi tega globoko v sebi zadovoljna. Ampak v tistem času sem verjela, da mi ni treba drugega kot zapreti oči, pa že lahko ustrežem svojemu telesu. Sicer pa mi ni šlo slabo. Šele takrat, ko sem pridobila nekaj teže, stranke niso še nič opazile, sem se začela sama sebi gnusiti. Če sem se pogledala v ogledalo, sem videla, da so se mi začele delati gube v pasu in klobase po telesu, in to kakšne! Če se zdaj na to spomnim, mi gre na smeh. Poskušala sem jesti manj sendvičev, celo opoldansko malico sem opustila, redila pa sem se še kar naprej. Bila sem obsedena od fotografij manekenk v drogeriji. Domišljala sem si, da mi po celem telesu zastaja kri, postajala sem namreč rdečkasta, stranke pa so se do mene začele obnašati vedno bolj kmetavzarsko. Nič niso razumeli, preveč so bili zaposleni sami s sabo in s svojimi užitki. Masažna postelja je glede na njihove nove želje postajala kot kopica sena na polju. Nekateri so začeli kruliti, drugi pa vtikati svoj nos povsod kot svinje, počasi pa so bolj ali manj vsi končali na vseh štirih. Mislila sem si, če bi končno spet dobila menstruacijo in bi mi odtekla vsa ta kri, bi spet postala mlada in sveža, včasih sem si prav želela, da bi si dala puščati kri. Tudi stranke so bile vedno bolj debele. Kolena so se mi šibila pod njihovo težo, zvezde so se mi delale pred očmi, prikazovali so se mi noži in tnala. Za Honoréjevo kuhinjo sem kupovala vedno bolj sofisticirane električne aparate, zelo mu je bila všeč ta moja nova žilica za gospodinjstvo. Kljub temu pa se nisem več mogla slepiti. Ko sem o vsem razmislila, ko sem si o vsem ustvarila predstavo, racionalno gledano nisem več mogla zapirati oči pred svojim stanjem in pred dejstvom, da sem noseča. V enem mesecu sem se zredila za šest kil, zlasti v trebuh, prsi in stegna, imela pa sem tudi napihnjena rdeča lica, skoraj kot kakšno masko, lačna pa sem bila kar naprej. Ponoči sem imela čudne sanje, videla sem kri in krvavice, zbujala sem se in hodila bruhat. Še danes mi je nerodno zaradi teh norih sanj, ampak tako je pač bilo. Poskušala sem razumeti, včasih sem imela take čudne prebliske, ko mi je postalo v trenutku vse jasno, neka jasnost, ki mi je rasla iz trebuha. Bilo me je strah. Da sem noseča, je bila edina logična povezava med vsemi temi simptomi. Honoré je hotel, da pustim službo, postal je nezaupljiv, najbrž je začel kaj sumničiti. Sicer pa je bil name kar ponosen, kljub vsemu. O moji drogeriji so govorili po vsem glavnem mestu, bila je najbolj imenitna, znani ljudje so me od daleč prihajali gledat. Honoréju tudi ni ušla moja zapravljivost, na primer tisti aparati. Drugače pa ni imel razlogov, da bi se pritoževal, navsezadnje sem bila razen nekaj vikendov vsak večer doma, čeprav nisem zaslužila več kot za tretjinski delovni čas. Odločila sem se, da mu ne bom nič povedala, ker če bi zvedel, da sem noseča, bi mi tako ali drugače preprečil hoditi v službo. Tri mesece bi dobivala predporodne otroške doklade, ki so veliko višje od moje plače, potem pa me Honoré ne bi več nikamor pustil. Hotela sem obdržati to službo, v bistvu sploh ne vem zakaj. Bila mi je kot neko okno, tako sem vsaj videla park, ptice. V vsakem primeru pa je ne bi mogla obdržati, če bi kdorkoli zvedel, da sem noseča. Kako bi to sploh lahko povedala direktorju verige? Tega si nisem mogla niti predstavljati. Očital bi mi, da nisem pazila, čeprav nisem toliko zaslužila, da bi sploh lahko pazila, Honoré pa je tako ali tako vedno govoril, da se morajo ženske same brigati za svoj trebuh. Tudi zato sem verjela, da sem noseča, ker nisem pazila. Neka biološka logika kljub temu obstaja, to je najmanj, kar lahko zdaj rečem, da o tem ni nobenega dvoma. Moj edini adut je bila ta pnevmatičnost, in še glede tega moram priznati, da je počasi izginjala. Še kak mesec ali dva, pa si sploh ne bi več mogla zapeti halje pri takem trebuhu, že zdaj nisem bila več videti ne vem kako privlačna, ko mi je vse sililo izpod naramnic od modrčka in iz dekolteja. Ob prvi razprodaji zalog, ravno eno leto po tem, ko sem začela, sem dobila ostanke pudra, ki sem ga potem vsako jutro uporabljala, da se ne bi preveč videlo moja kmečko rdeča lica. Tako sem vzdržala še en mesec. Ampak še naprej sem se povsod redila, ne samo v trebuh. Sploh pa moj trebuh ni spominjal na trebuh nosečnice, ni bil lepo okrogel, ampak klobasast. Saj sem že kdaj videla kakšno nosečnico, da vem, kako to izgleda. Na primer svojo mamo, saj še ni dolgo tega, ko je čakala do petega meseca, preden je šla vsa objokana splavit, ker je bilo premalo denarja pri hiši. Jedla nisem skoraj nič več. Podnevi sem bila omotična, vsako noč sem imela nore sanje. Honoré je rekel, da ga to kruljenje moti, potem pa sem začela še kričati, tako da je postalo v spalnici nevzdržno. Morala sem spat v dnevno sobo. To je bilo bolj udobno za oba, ker sem se lahko zvalila na bok, kot mi je bilo najbolj všeč, in v miru smrčala. Kljub temu pa sem spala vedno slabše, tako da so se mi začeli delati podočnjaki, ki sem jih skrivala z Yerlingovo kremo proti podočnjakom. Za novo leto smo ravno dobili dve tubi zastonj. Ampak kremi je že potekel rok trajanja, na koži se je drobila, tako da sem zelo čudno izgledala. Tesnoba me je obhajala zaradi tega splava. Z ženskami, ki delajo splav, zdravniki niso najbolj nežni. Pravijo celo, da se jim za te ženske zdi škoda anestezije, kaj pa niso pazile. Razen tega se je treba še vedno paziti komandosov. Glede tega takrat nisem bila na tekočem, nisem veliko spremljala medijev. Zdaj je na srečo vse to že daleč. Šla sem torej na kliniko. Pod roko sem prodala neke ultramoderne šminke, tresla sem se od strahu, da me ne bi dobili. V službi sem bila samo šest ur, že tako ali tako je bil direktor besen, ker sem tja v en dan vrgla stran pol dneva. Na kliniki je bil nek tip, ki se je priklenil na stremena operacijske mize, nekaj si je žebral v brado, ampak priklenil se je čisto pri tleh, tako da v bistvu ni motil. Tako je bil ves čas zraven. Ko je prišla policija, so mu morali prežagati verige, ker je pogoltnil ključ. Bil je čisto krvav od moje krvi. Na kliniki so mu rekli, da naj ne misli, da bo dočakal starost, če bo še naprej jedel ključe, meni pa so rekli, da če ne bom od zdaj naprej pazila, naj se po dveh takih posegih kar pripravim, da ne bom mogla imeti otrok. Rekli so tudi, da še nikoli niso videli maternice tako čudne oblike in da bi me to v bistvu moralo skrbeti, ker je dandanes toliko vseh teh bolezni. Histerografijo so obdržali, rekli so, da jo morajo bolj natančno preštudirati. Tisti tip je šel z mano ven, bil je čisto bled. Rekel mi je, da sem prekleta za vedno in da se tako ali tako ne morem zavedati posledic svojega dejanja, ko pa sem taka nesrečnica zgubljena. Niti malo me ni brigalo, kaj pravi, me je pa podpiral pod roko vso pot do drogerije. V bistvu je bil prijazen, brez njega ne bi mogla normalno hoditi. Zanimalo me je, kaj bo v drogeriji, kako naj naredim, da ne bo vse krvavo in da ne bodo stranke kaj opazile. Dvignila sem rešetke na vhodu. Ko je tip zagledal naš znak, je še bolj prebledel. Planil je stran, uperil v mene dva prsta in rekel, da sem hudičev stvor. "Kaj je to?" je vpil, potem pa se je nenadoma zastrmel vame, kot da si me hoče podrobno ogledati. "Znamenje zveri!" je zavpil. Mene je seveda pretreslo, da mi nekdo to reče, ko me samo pogleda. Potem je zbežal stran. Pogledala sem se v ogledalo. Nič nenormalnega nisem opazila. Enkrat za spremembo sem bila celo bleda, tako da niti nisem mogla reči, da izgledam kot rdečelična kmetica. Pravzaprav mi je to puščanje krvi celo dobro delo.