Boris Popovič je v Kopru ena najbolj znanih osebnosti. Izhaja iz obrtniške družine, oče je bil med najbolj znanimi steklarji v Jugoslaviji. »Mogoče vse lahko primerjam z avtomobilizmom. Najprej si priboriš štartno pozicijo, vendar to ni dovolj. Šele v dirki se lahko izkažeš. Štartno pozicijo mi je omogočila družina, predvsem oče. Naučil me je, da če so cilji jasni, se vedno najde tudi pot,« pravi Popovič. Nekdaj je igral nogomet in nosil celo kapetanski trak rumeno-modrih. V nogomet se je vrnil po več letih kot predsednik kluba in eden glavnih investitorjev. Spet je bil glavni na vasi. Govoric o tem, da so se igralci plačevali na roko, da je izgubil ves denar in podobno, ni manjkalo. »Nogomet ni bil kiks. To je ena mojih najbolj pozitivnih zgodb. S Koprom je bilo takrat konec in ne bi zdržali niti do konca sezone. Niso imeli niti tolarja. Umaknil sem se, ker sem poskrbel, da Koper ni izpadel. Sam sem pripeljal Georgea Subana. Najin načrt je bil, da vsak vloživa 120.000 mark in da ostanemo v ligi. Prišli smo do konca sezone in bili šesti. Napolnili smo stadion in zmagovali. Umaknil sem se tudi zato, ker me je nogomet zanimal širše, v smislu športnega turizma. Imel sem vse načrte. Naredil sem urbanistični načrt s stadioni, tremi hoteli, z garažnimi hišami, to imam tudi v programu. In še tri različne variante marine. Vse sem dal županu in Janku Kosmini. Ta je bil navdušen, župan pa spet ni naredil nič.«