Aljažu(28) in Urbanu (27) Valiču, bratih iz Plač pri Ajdovščini, bi težko rekli, da sta prizemljena, saj večji del (prostega) časa preživita v zraku. Že kot otroka sta med igro z letalskimi modeli sanjarila o letenju, potem sta nekaj let letela z jadralnimi letali, od leta 1999 pa sta navdušena jadralna padalca in zadnja leta tudi državna reprezentanta. Ob ugodnih vremenskih razmerah redko ostaneta na tleh, kar se jima obrestuje, saj sodita v sam svetovni vrh tega še zelo mladega, a atraktivnega in vse bolj množičnega športa. Poleg uspehov na številnih tekmovanjih po celem svetu sta julija lani postavila svetovni rekord v napovedanem preletu s povratkom. Iz Sorice sta poletela proti Dolomitom in nazaj, skupaj 257 kilometrov. Konec leta 2006, točneje 7. decembra, pa sta v Južnoafriški republiki v okviru slovenske odprave “Leteti Južno Afriko - Lov na svetovni rekord” v enem dnevu postavila še dva nova mejnika v jadralnem padalstvu. Najprej sta s 367 kilometri presegla 11 let star rekord v prostem preletu na napovedan cilj, potem pa sta letela dalje in pristala po 427 kilometrih ter tako izboljšala še štiri leta star svetovni rekord v prostem preletu. Najbolje, da začnemo kar pri vajinem zadnjem uspehu, odpravi v Južnoafriški republiki in obeh novih svetovnih rekordih. Lahko povesta kaj več o tem projektu? Aljaž: Osemčlansko slovensko odpravo smo pripravljali tri, štiri mesece, sama pa sva že več let načrtovala postavitev teh rekordov in Južna Afrika nudi za to idealne pogoje. Ker je pokrajina večinoma ravninska in brez vzpetin, od koder bi lahko poleteli, tako kot običajno, se izvaja štart s pomočjo vitla, kar pomeni, da si z vrvjo privezan na avtomobil, ki se zapelje po vzletni stezi, in ko dobiš pravo višino, se odklopiš od vrvi ter nadaljuješ pot na običajen način, tako da iščeš termična dviganja. Južnoafriška republika je za doseganje ekstremno dolgih poletov primerna zaradi močnih vetrov. Kakšne so bile hitrosti vetra? Urban: 500 metrov nad tlemi so bile hitrosti vetra od 50 do 60 km/h. Z višino pa veter narašča, zato se izplača leteti višje, ker imaš tako večjo potovalno hitrost. 5000 metrov visoko so bile hitrosti okrog 80 km/h. Kako je mogoče, da sta svetovni rekord postavila oba, če sta letela vsak s svojim padalom? Aljaž: Zato, ker letiva veliko skupaj in imava približno enak način letenja. Čeprav nisva štartala istočasno, ampak v razmaku 15-ih minut in, kljub temu da sva bila med poletom ves čas od 10 do 30 kilometrov narazen, tako da se sploh nisva videla, ampak sva se le slišala po radijski zvezi, sva na koncu prišla na isti cilj, ki sva ga določila že pred štartom. Ko sva ta cilj dosegla, sva zaradi ugodnih vremenskih razmer nadaljevala s poletom in pristala 300 metrov drug od drugega. Po sedmih urah in pol v zraku sva se videla šele čisto na koncu. Sta imela pri dose ganju rekordov kakršnekoli težave? Urban: V rekordnem preletu ne, ker pa sva na začetku letela brez kisika, sva imela manjše probleme, predvsem Aljaž. Zato sva začela kasneje uporabljati kisik. Kakšne probleme? Aljaž: Problem ni bil v sami