Da je res tako, je potrdila tudi Jasmina Žalec, dekle, ki od lanskega julija preko javnih del v okviru črnomaljskega Centra za socialno delo vsak teden obišče Črničevo. Čeprav je Dragica, kot je sama povedala, že od nekdaj živčna in bolehna ter težko hodi in govori, želi ostati čimbolj samostojna. In prepričana je, da v hišici na robu vasi še vedno lahko sama gospodari. "Bolj kot pomoči si Dragica želi pogovora, tople, predvsem pa spodbudne besede. Ko jo obiščem, ji iz trgovine prinesem, kar želi. To je navadno le kruh, ki ji ga shranim v hladilno skrinjo in ga ima za ves teden. Ker v hišici ni vodovoda, ji iz vodnjaka ob kozolcu nanosim vodo v velik rezervoar v kuhinji, od koder teče voda tudi v pralni stroj. Dodobra jo založim z drvmi, čeprav se je že zgodilo, da si jih je nanosila tudi sama. Ker sem se jezila, zakaj ni počakala name, saj bi na dvorišču, ki je bilo pozimi nemalokrat spolzko, lahko padla, mi je odgovorila: 'saj nisem vedela, ali boš sploh prišla do mene, ko pa je tako slabo vreme!? V njenem štedilniku mora namreč neprestano goreti, a kljub temu ni v kuhinji nikoli dovolj toplo. Toplota uide skozi špranje v steni in skozi odprtino, ki iz kuhinje vodi na podstrešje in ki ni zaprta," pove Jasmina, ki je po pripovedovanju deklet, ki so preko javnih del pred njo obiskovale Črničevo ter iz lastnih pogovorov z njo spoznala, kako zelo je navezana na svoj dom. Zato jo razume, da hoče sama obdelovati njivico v vrtači pod hišo, skrbeti za svoje goske, ki jih kliče po imenih, povezati trte v vinogradu na Plešivici. In tisti, ki tako gledajo na Dragičino življenje, ji lahko kar zavidajo idilo.