Bil je eden izmed najbolj morečih sestankov, kar jih je Wallander kdaj doživel. Poletje zunaj je bilo malone pravljično lepo, Hanssonove slaščice so se topile in postajale lepke v vročini, njemu pa je bilo slabo od lastnega gnusa. Pozorno je sicer spremljal vse, kar je bilo rečeno, a se je obenem nenehno spraševal, kako lahko sploh še prenaša policijsko službo. Mar ni že dosegel tiste točke, ko bi se moral zavedeti, da je opravil svoj delež? Saj življenje je vendar še marsikaj drugega. Po drugi strani pa je tudi vedel, da ga je z malosrčnostjo navdajalo prav dejstvo, da ne vidijo pred sabo niti najmanjšega znamenja preboja, nobene špranje v steni, skozi katero bi se lahko pretisnili. Še vedno so imeli pred sabo vse polno sledi, vendar jim je manjkala trdna usmeritev. V večini primerov je obstajala vsaj nekakšna nevidna navigacijska točka, po kateri so se lahko ravnali in popravljali svoj kurz. Tokrat pa ni bilo nič trdnega. Začeli so že celo dvomiti, ali so bili umorjenci med sabo res kakorkoli povezani.