Pravi, da je takrat doživel »manjši šok«. A vseeno ni mogel iz svoje kože in je svojega vsega hudega navajenega travmatologa v Ljubljani po telefonu takoj vprašal, kdaj se bo hrbtenica zarasla, da bo lahko spet dirkal. »Nesreče jemljem čim bolj racionalno. Pri vseh padcih vem, kaj je bilo krivo zanje. In to odganja strah.«Roman Vodeb ugotavlja, da premagovanje strahu ni teoretsko zapleteno, odločilno je načelo postopnosti in privajanja. »Ko je človek, govorim seveda o moških, enkrat ujet v mehanizem (adrenalinskega) uživanja, mu (raz)um in logika drugače delujeta. Marsikaj si racionalizira in nekako misli, da se mu ne more nič zgoditi. V spominu ima utrjeno določeno logiko, in ko svoje podvige nadgrajuje v pretiravanja, pri sebi skoraj stoodstotno ve oziroma si racionalizira, da zadeva (le) ni tako nevarna, kot se zdi laiku,« Vodeb pojasnjuje svoja videnja.Po njegovem je za pojasnjevanje mehanizma adrenalinskih športov uporaben koncept libidinalne ekonomije oziroma užitka. »Adrenalinski športniki so zasvojeni s paradigmo (adrenalinskega) uživanja. Vse, kar se dogaja na robu smrti, je vselej obogateno z neko miselno dejavnostjo (adrenalin je zgolj posledica misli), ki nekako anticipira smrt ali vsaj hudo telesno poškodbo,« trdi Vodeb. In dodaja, da je, če se vse srečno izteče, količina užitka tako velika, da ga je treba ponoviti, nadgraditi.Veselica iz višin Dr. Matej Tušak opozarja na problem nadziranja lastnih impulzov. Ljudi namreč hitro zanese, sploh če je osebnostna struktura nagnjena k temu. »To je podobno kot z alkoholom, eni ga zlorabljajo, drugi vse življenje normalno funkcionirajo z njim in uživajo.« Tako lahko tudi pri iskanju dražljajev pride do zasvojenosti. Njeno bistvo je, da se vse suče samo okoli nje. »Mejo prestopiš, ko adrenalinski šport postane edina tema pogovora, ko je vse vedenje usmerjeno vanj in ni dejavnost za boljšo kakovost življenja. Ko človek ne obvladuje potreb, ampak te obvladujejo njega,« trdi Tušak.Uroš Praš je prepričan, da ni odvisnik, adrenalinski džanki. »Če si odvisnik od nečesa, pomeni, da greš prek vseh meja. Pri BASE-skokih je treba to mejo zelo jasno določiti, če si jo postavil narobe, si mrtev. Preprosto ni napak,« stvarno in skoraj hladno racionalno trdi mladenič.Tudi Stanovnik se ne šteje med odvisnike. Po njegovih besedah prevelika raven adrenalina povzroči evforijo, ki je lahko zelo škodljiva. Hitro te pripelje do pretiravanja in nesreče, ljudje so zaradi tega umirali. »Motor ne pozna utrujenosti, gre toliko, kolikor priviješ plin. Zato je treba adrenalin kanalizirati, vsaj toliko, da ne prihaja do nepredvidenih razmer, ki bi lahko povzročile nesrečo.«Sovan je med redkimi, ki prizna, da je odvisen od butanja srca in napenjanja žil. Oziroma od užitka, ki mu ga nudi letenje z jadralnim padalom. »Zadosti mi je že to, da grem v zrak. Tam odklopiš svet in vse težave, ki te tarejo. Že to mi je lepo. Če pa razmere dopuščajo in je dovolj višine… potem pa veselica.« V mladosti je bil smučarski skakalec, pravi, da ima vgrajeno žilico za ekstreme. A podobno kot vsi sogovorniki deluje izredno umirjeno in premišljeno. S srebrnimi nitmi pretaknjeni lasje kažejo, da so mladostniški izbruhi že za njim. Priznava, da vsako leto prinese večjo pozornost in previdnost.Lahko si tudi jurišnik, ki novo akrobatsko figuro vidi na televiziji in jo naslednji dan v zraku že poskuša ponoviti v slogu »bo, kar bo«. »V akrobatskem letenju imaš mlade, dvajset let stare mulce, ki žgejo kot nori, v dveh letih so se prebili v svetovni akrobatski vrh. Letijo in ne razmišljajo o nevarnostih,« pravi Sovan.Robičeva nežna platPosebna plat zgodbe o ekstremih so podvigi v vztrajnosti. Šport je nenehno iskanje vse bolj skrajnih meja hitrosti, moči in vzdržljivosti, je prepričan dr. Tušak. Slovenci pa smo se vrgli na vzdržljivost, saj se jo da dobro natrenirati, za kar je sicer potrebno ogromno dela, a smo Slovenci pri tem menda kar pridni. Če bi imeli konstitucijo Jamajčanov, bi nas fascinirala hitrost in bi se bolj ukvarjali z njo, pravi strokovnjak za športno psihologijo. »Usmerjamo se tja, kjer smo lahko dobri.«Tako pri Tušaku kot Vodebu je čutiti zadržanost do tovrstnih podvigov. Tušak nekaj kredibilnosti daje Juretu Robiču, trikratnemu zmagovalcu kolesarske dirke čez ZDA: »Robič je ekstremno dober v vzdržljivostnih preizkušnjah, še kot klasičen kolesar je kazal tovrstne sposobnosti.«Ko človek Robiča prvič sreča v živo, te spominja na robusten tesarski žebelj, ki bo stoletja vezal strešne tramove in se upiral najhujšim orkanom. Za njim je pet epskih dirk čez Ameriko, sploh prva je bila znana po hudi psihični krizi, ko je ob utrujenosti in nespečnosti podzavest postregla s svojo živalsko podobo.»Takrat so o meni pisali, da sem stroj, egoist, ki prek trupel gazi do rezultata. To me je osebno prizadelo, saj sem v resnici drugačen, celo nežen, mehek človek. Neizprosen sem samo do sebe,« so nekoliko nenavadno zveneli stavki, ker so prihajali iz ust mišičastega možakarja. Njegovo življenje je popolna predanost kolesu, kronana s skoraj brutalno voljo. »Ne moreš balinat, cincat – ali si ali nisi. V tem športu ni časa za blefiranje,« odločno pribije. Med pogovorom je ves čas nemirno begal proti TV-zaslonu, kjer se je v četrti etapi dirke po Franciji bližal prihod v cilj. Nazadnje ni zdržal, skočil je do ekrana in ves vznemirjen glasno komentiral zadnjih sto metrov divjega šprinta, s svojimi močnimi prsti pa begal po stekleni ploskvi, kot da bi želel premakniti drobne figure. Nedvomno kolesarski džanki.Človeku, ki mesece pred ameriško preizkušnjo trenira sedem ur in več na dan, težko očitaš neiskrenost pri njegovem početju. Letos je zmagal tretjič, kljub napovedim, da je bilo to zadnje osemdnevno žuljenje zadnjice in živcev, pa ga je celo žena spodbudila, naj postane edini štirikratni zmagovalec RAAM-a. »Mogoče,« pravi Robič, »a le če bom lahko materialno zagotovil mirno življenje družini.«Grandiozni narcisiKot da bi se tudi on jezil nad nekaterimi medijsko zelo uspešnimi podvigi, ki pa v sebi skrivajo precej manj športnega duha. Roman Vodeb meni, da so Slovenijo v zadnjih letih dobesedno preplavili vaški posebneži, ki nočejo utoniti v pozabo in se, tako rekoč na starost, rinejo v ospredje javnosti z raznimi nemogočimi početji oziroma projekti.Vodeb sam opozarja, da lahko njegova analiza ekstremnega športa izzveni zelo neuvidevno, celo žaljivo, čeprav gre zgolj za klasično psihoanalizo. Po njegovih besedah se pompozni ekstremisti na teoretski ravni ločijo od klasičnih »adrenalincev«, ki neizmerno uživajo, če izzivajo usodo, in jih ne zanima, ali so prisotni mediji. Ti pompozni ekstremisti imajo po Vodebu v nezavednem določene neporavnane račune, predvsem s starši.»V otroštvu doživeta mama je običajno tista, ki je igrala najpomembnejšo vlogo pri tem, da se nekdo (v mislih imamo moške) v dobi odraslosti, torej po končani (morebitni) športni karieri, zateče v različice ekstremnega športa. Z malce posploševanja moram reči, da tak moški nekako (torej v nezavednem) ne more prenesti, da bi utonil v pozabo. Zato si izmišlja vedno nove in nove 'nemogoče' podvige. Le kot tak je sam sebi všeč,« ugotavlja Vodeb. Motivi so torej vselej nezavedni in se napajajo iz otroštva. V psihoanalizi v tem primeru govorimo o konceptu grandioznega narcizma.Ekstremistične avanture so v skladu z Vodebovo mislijo del nacionalne »norosti« manjšega odstotka športnikov – ženski patološki narcizem namreč nima obeležja petelinjenja. »Slovenski mediji so v spletu določenih okoliščin pač ustrezno pograbili različne športne ekstremizme, kot so ultramaratonsko tekanje Dušana Mravljeta, ultramaratonsko plavanje Martina Strela, ultra smučanje Dava Karničar, ultra (solo)plezanje Tomaža Humarja, ultramaratonsko kolesarjenje Jureta Robič in še kopica drugih,« meni Vodeb. V Sloveniji se pač dovolj ljudi navdušuje in pompozno odziva na vsa ta ekstremna športna početja. Matej Tušak pa pravi, da Slovenci skozi tovrstne rezultate kujemo dokaz, da smo nekaj posebnega. Ker smo majhni in imamo vrojen občutek manjvrednosti, zelo radi iščemo ljudi, ki to zanikajo, ki potrjujejo, da smo veliki. Pri tem iščemo področja, kjer nam to lahko uspeva. »Radi imamo uspešne ljudi in se z njimi identificiramo. Športniki so idealni za ustvarjanje takšne identitete. In če ni uspešnih v vrhunskem športu, pridejo v ospredje ekstremni športniki.« »Strokovna analiza sicer ne obstaja, vendar pa sem prepričan, da Slovenci v takšnih aktivnostih nismo nič bolj uspešni od drugih,« je prepričan Tušak. Po njegovem mnenju smo prej zapečkarji kot pa pustolovski, svetovljanstvo nam je tuje, večini se niti v službo ne da voziti dlje kot 30 kilometrov.ant ni bil videti depresiven, tudi kakšnih hudih duševnih motenj ni bilo zaznati, če ljubezen do strmoglavljanja ne sodi med medicinske zaznamke. Preprosto ga je očaralo dvigalo, ki se je že nekaj tednov zapikovalo v nebo nad Zmajskim mostom. Menda tipična bolezen BASE-padalcev, ki skačejo z zgradb, anten, mostov in sten. Ko se enkrat okužijo, dobijo skakalne oči, njihovi pogledi so uprti le še navzgor. Rumeno železje žerjava je bilo preveč vabljivo, da ga ne bi zasrbelo.