Slovenski šport je z odločitvijo Primoža Kozmusa, da začasno prekine kariero, doživel enega največjih šokov v vsej zgodovini. Če bo brežiški metalec kladiva držal besedo, da se za večno umika s tekmovalnih atletskih stez, bo slovenski šport v naslednjih letih osiromašen. Za človeka, s katerim se je lahko poenotila vsa Slovenija. Za svetovno čast, ki jo je z ugledom v kraljici športa prigaral 30-letni najboljši Slovenec. Tisti, ki smo z njim od blizu doživljali predvsem športne vzpone in precej manj padcev, pa bomo za večno pogrešali carja, zaradi katerega je bilo pravi užitek napisati vsako časopisno vrstico o bleščečih in težkih časih.Kdor bolje pozna Primoža Kozmusa, zelo resno jemlje njegove besede o končanju kariere. Olimpijski in svetovni prvak v metu kladiva nikoli ni mlatil prazne slame. Vedno je imel visoke, najvišje cilje, in vedno jih je tudi obelodanil. Ustvaril si je pritisk, ki ga je odlično prenašal. Bil je mojster premagovanja ovir, velemojster velikih tekem, na katerih je v zadnjih letih tekmece spravljal v obup. Kdor podrobneje spremlja slovenski in svetovni šport in se ne druži s Kozmusom, ima lahko tudi drugačno mnenje. »Z vsakomer stavim, da se bo vrnil na športna pota. Še vsak se je, četudi je najavil konec kariere,« je slišati iz vrst športnih »leksikonov«. Slovenski šport in javnost si lahko le želita, da bi tovrstni kibici dobili čim več stav, saj je poslušanje Zdravljice v kraljici športa na največjih tekmovanjih dogodek, ko iz naslonjačev vstanejo tudi najbolj ponosni. Dogodek, primerljiv z nacionalnimi evforijami v nogometu in košarki, ki dviga kocine.Osnovnošolec iz Presladola, vasi v bližini Brestanice, se je v prostem času s prijatelji kratkočasil z igranjem nogometa, košarke, odbojke, tenisa… Kot dijak srednje ekonomske šole se je začel ukvarjati z atletiko, sprva pa je treniral skok v višino, ki je bila pri 15 letih bližja njegovi konstituciji (imel je namreč 68 kilogramov, danes ima pri 188 centimetrih višine 113 kilogramov). Da je kasneje vzel v roke kladivo, je bila najzaslužnejša tedaj uspešna sestra Simona, nekaj let tudi slovenska rekorderka z orodjem, ki je kasneje slovenski atletiki prinesel največje uspehe. Skupina v klubu Fit Brežice, katerega član je še danes, je bila od nekdaj zelo dobro organizirana, tako da so kmalu sledili prvi uspehi na domači sceni. Postal je državni prvak med mlajšimi mladinci, kasneje rekorder, na prvo veliko tekmovanje pa se je odpravil leta 1997, ko je tekmoval na mladinskem evropskem prvenstvu. Tedaj se je odločil za prvi veliki korak. Da ne gre na študij v Ljubljano, temveč se profesionalno posveti atletiki.V Parizu skok med elitoMejnik športne poti Primoža Kozmusa v članski konkurenci so bile olimpijske igre v Sydneyju. Izpolnil je zahtevano normo in odpotoval na prvo veliko, največje tekmovanje. Uvrstil se je pri repu nastopajočih. Dobil je status turista, saj je bila v tistih časih slovenska atletika kljub uspehom Brigite Bukovec pod drobnogledom, češ da na velika tekmovanja vodi tudi športnike, ki si tega ne zaslužijo in ki jih na največji tekmi zanima vse kaj drugega kot uspeh.V nadaljevanju športne poti je dozoreval, si v Münchnu na evropskem prvenstvu pridobil nove izkušnje velikega tekmovanja, prvič pa eksplodiral na svetovnem prvenstvu leta 2003 v Parizu. V znamenitem metu – znamenitem zato, ker je takrat pravič in zadnjič na veliki tekmi po metu nepozabno zatulil, da ga je slišal poln štadion Saint-Denis – je zasedel peto mesto. Kolajna na velikem tekmovanju je bila oddaljena manj kot meter, kar je bil odličen signal za korak naprej na poti do osvajanja lovorik. V letu 2003 se je dokončno prebil med svetovno elito metalcev kladiva, se uvrstil na finale velike nagrade, postavil pa je tudi izjemen državni rekord (81,21 m). Postal je najboljši slovenski atlet in drugi slovenski športnik. Nova slovenska športna zvezda je bila rojena.Sledile so olimpijske igre 2004 v Atenah, kjer je zasedel šesto mesto, kar je bil najboljši slovenski dosežek metalcev na največjem športnem tekmovanju. Zaradi poškodbe je izpustil svetovno prvenstvo 2005 v Helsinkih ter bil znova finalist leto kasneje na evropskem prvenstvu v Göteborgu. In prav Švedska je bila nova velika Kozmusova prelomnica. Dovolj je imel vrhunskih uvrstitev brez kolajne v rokah, zato se je odločil, da bo prav vsako minuto svojega življenja posvetil zgolj atletiki.Rezultatska eksplozijaTrud je bil poplačan! Leta 2007 je sledila srebrna kolajna na svetovnem prvenstvu v Osaki. Slovenska atletika je vzgojila izjemno generacijo atletov, ki je blestela v tekih, skokih in metih in ni bila več odvisna le od izjemne Jolande Čeplak. Tej generaciji je sijajno poveljeval Primož Kozmus. V naslednjih dveh letih je rezultatsko eksplodiral.Kot prvi Slovenec je lani v atletiki postal olimpijski prvak v Pekingu ter ubranil lovoriko najboljšega slovenskega športnika, ki jo ob koncu leta podeljuje Društvo športnih novinarjev Slovenije. V Cankarjevem domu je pridobil nove simpatije slovenskih športnikov, saj se je javno zavzel za njihove pravice. Na presenečenje vseh je tudi prvič javno napovedal, da se lahko zaradi neurejenih razmer za večno umakne iz slovenskega športa. Kozmusovo kladivo je letelo daleč tudi v letošnji zimski sezoni, saj so se razmere v zvezi z urejanjem statusa športnikov premikale daleč najhitreje doslej.Letošnja sezona je bila za Kozmusa nova nepozabna dogodivščina. Poškodbe mu niso prizanesle, a je kljub temu prišel na svetovno prvenstvo najbolje pripravljen, vlogo prvega favorita pa je prepustil Madžaru Krisztianu Parsu, dotlej neporaženemu metalcu kladiva na 18 tekmah. V Berlinu je Kozmus pokazal vse svoje mojstrstvo in kot prvi Slovenec postal svetovni atletski prvak. Uspeh je dosegel na impresiven, izjemno prepričljiv način. Hkrati je v Solunu drugič zapored zmagal na finalu atletskega svetovnega pokala – odveč so besede, da mu je takšen podvig uspel kot prvemu Slovencu. Ob koncu sezone je v Celju postavil nov državni rekord (82,58 m), kar je bilo 28 cm več kot dotlej rekordni met iz leta 2007.Brežiški postavljalec mejnikov je imel izjemno priložnosti, da se v zgodovino slovenskega športa zapiše kot najboljši med vsemi. Kozmus si je postavil visoke cilje. Morda celo najvišje doslej, saj bi moral intenzivnost treningov še dvigniti. Razlagal je, kako naj bi že v zimski sezoni metal prek 80 m, v poletni pa okoli 84 m in se s tem približal svetovnemu rekordu Jurija Sediha (86,74 m) na dva metra. Vrh tega bo v prihajajoči sezoni evropsko prvenstvo v Barceloni, torej velika tekma, ki je še ni osvojil. Postal je tudi izjemno mednarodno prepoznaven, saj je prejšnji teden prejel priznanje za petega najboljšega evropskega atleta sezone, kar le potrjuje, koliko privržencev je imel med oboževalci in stroko.Zato je bila njegova odločitev še toliko bolj šokantna! Čeprav je javnosti nedosegljiv, se je izkazalo, da se je odločil zelo na hitro. Verjetno je o tem razmišljal, saj se vsakdo želi posloviti na vrhuncu moči. A v zadnjih dneh je doživel velike življenjske spremembe osebne narave, ki so botrovale njegovi odločitvi. Zato si mnogi želijo, da je bilo vse skupaj le prehitro in da si bo Kozmus še enkrat premislil ter vztrajal vsaj do olimpijskih iger v Londonu 2012. S tega stališča slovenskemu športnemu šampionu motivacije ne bi smelo zmanjkati, slovenski šport pa bi še nekaj let doživljal lepe čase.Sestavil si je izjemen timSeveda je Kozmus najzaslužnejši za vse dosežene uspehe. A sam bi se težko izkopal že iz lokalnega povprečja. Največ zaslug za njegove uspehe ima nedvomno trener Vladimir Kevo (njegov slovenski rekord 71,16 m je izboljšal šele Kozmus). Izjemen strokovnjak, ki je ves čas spremljal svojega atleta na vsakem koraku, si z njim delil vse lepe in težke trenutke. Imela sta zelo čustven odnos. Nepozaben je spomin, kako sta se čustveno zlomila lani na podelitvi atleta leta, ko sta se v krogu atletskih prijateljev zahvalila najbližjim, ki ju podpirajo na športni poti in ki tolerirajo številne dneve odsotnosti. Zato ima Kevo vse razloge, da ta čas ni zgolj najboljši atletski slovenski trener, temveč je tudi najbolj razočaran pri nenadni odločitvi »sina«, ki ga je o tem obvestil zelo na hitro.Ogromno zaslug za mejnike ima tudi bioenergoterapevt Marjan Ogorevc, nekdanji metalec kladiva, Kevov trener, ki je hkrati prvi opazil Kozmusovo nadarjenost. Ogorevc je namreč psihološko Kozmusa pripravil tako dobro, da so se na tekmah tekmeci bolj ukvarjali s Kozmusovo odločnostjo kot s svojimi težavami. In to je bilo v zaključkih tekem ključno. Da je sploh prišlo do zaključkov, je skrbel fizioterapevt Halid Nasif, desna Kozmusova roka pri reševanju sprotnih in večjih težav. V »poslovilnem« pismu pa se je Kozmus zahvalil tudi Severinu Lipovšku, strokovnjaku za prehrano in maserju, kot ga je predstavil na svoji spletni strani.lovenski šport je z odločitvijo Primoža Kozmusa, da začasno prekine kariero, doživel enega največjih šokov v vsej zgodovini. Če bo brežiški metalec kladiva držal besedo, da se za večno umika s tekmovalnih atletskih stez, bo slovenski šport v naslednjih letih osiromašen. Za človeka, s katerim se je lahko poenotila vsa Slovenija. Za svetovno čast, ki jo je z ugledom v kraljici športa prigaral 30-letni najboljši Slovenec. Tisti, ki smo z njim od blizu doživljali predvsem športne vzpone in precej manj padcev, pa bomo za večno pogrešali carja, zaradi katerega je bilo pravi užitek napisati vsako časopisno vrstico o bleščečih in težkih časih.