»Nekoč sem srečal Joška Globokarja, ki je bi takrat že na vozičku, in socialno delavko Zveze paraplegikov Minko Petek, ki sta me prosila, če bi lahko nastopil na njihovem pustovanju, potem pa me ni bilo zato, ker so se tik pred tem člani ansambla Šok, ki bi morali iti z menoj, skregali. Čez dober mesec sem ju spet srečal in Minka je takrat rekla, da niso pričakovali, da bom prišel, ker jih tako ali tako vedno vsak ‚nategne’. To me je tako prizadelo, da sem že naslednji dan prišel k njim na zvezo in s takratnim predsednikom Ivanom Peršakom sva se dogovorila za dobrodelni koncert v Hali Tivoli, ki je bil prvi tak koncert v Ljubljani. Na zvezi so me potem vzeli za svojega, videl sem, da gre zbrani denar neposredno za njihove člane, nato pa prišel na idejo o Zlati selekciji. Poklical sem Bojana Križaja, Mira Cerarja, Iva Daneua, Braneta Oblaka in druge znane športne zvezde in odigrali smo več kot 110 tekem.«