V neko kastiljsko vasico sredi strašno prostrane in gole planote nekega dne leta 1940 pripelje star tovornjak, za njim pa teče skupina otrok ter vpije pelicula, pelicula! V vas se je torej pripeljal potujoči kino s filmom- kakršnega-še-niste-videli. To je Frankenstein, film Jamesa Whala iz leta 1932, ki se na projekciji v občinskem domu ne začne z najavno špico, marveč s pripovedovalcem (ta pa ni nihče drug kot slavni hollywoodski producent Carl Leammle, sinhroniziran v španščino), ki govori o moralnem poduku filma (kako se človek z ustvarjanjem umetnega bitja ne more meriti z bogom) in gledalcem svetuje, naj te stvari ne jemljejo preveč resno, saj gre vendarle samo za film. Medtem ko gledalci v občinskem domu gledajo Frankensteina, pa mi, gledalci filma Victorja Ericeja Duh panja, ki se je začel s tem potujočim kinom v samotni kastiljski vasici, zagledamo moža s čebelarsko čelado na glavi, ki pregleduje panje. Čebelar, v redu, toda ali ni tudi ta mož v svoji zaščitni obleki in s čelado, ki mu z mrežo zakriva obraz, videti kot nekakšen frankensteinovski monster, če ni prej, kot amaterski znanstvenik (ponoči prepisuje Maeterlinckovo razpravo o čebelah), sam neka variacija doktorja Frankensteina? Drugo variacijo na temo monstruma zagledamo v šoli v podobi lutke človeške postave, ki ji otroci dodajajo manjkajoče organske dele (srce, pljuča, oči idr.) in so tako sami nekakšni mali frankensteini. Seveda pa v tem filmu španskega cineasta Victorja Ericeja, ki je doslej posnel le tri celovečerce (te dni so na sporedu v Slovenski kinoteki), vendar je že s svojim prvencem Duh panja (1973) ustvaril eno najlepših del v filmski zgodovini, ne gre le za monstrume v raznih variacijah. Beseda monstrum izhaja iz monstracije, ki pomeni kazanje. Od tega je le korak do prikazni, če pa tem dodamo še duhove, smo že sredi filma. Duh panja je na eni ravni film o formiranju imaginacije prek podob, natančneje, filmskih podob, ki so same neke vrste spectres, duhovi, saj so bitja in stvari, ki jih kažejo, le videzi. Akterka takšnega formiranja imaginacije je osemletna deklica Ana, ki s svojimi temnimi očmi kot uročena strmi v filmsko platno, na katerem se začudi zlasti nad dvema prizoroma (tudi edina, ki sta prikazana iz Frankensteina): v prvem gre za srečanje med Frankensteinovo spako in deklico ob reki deklica se ga prav nič ne prestraši, saj bi se z njim igrala metanje cvetlic v vodo, toda ko zmanjka cvetlic, Frankensteinova spaka iztegne roke proti dekličinem vratu... V drugem prizoru pa oče v naročju prinese mrtvo deklico. Malo filmsko gledalko Ano sta torej najbolj vznemirili podobi smrti, ki sta se ji zdeli nedoumljivi zakaj je umrla deklica in zakaj je potem morala umreti tudi spaka, je spraševala svojo starejšo sestro. In prav sestrin odgovor je najlepši dokaz, kako same podobe vendarle niso dovolj za rojstvo imaginacije odločilno vlogo imajo besede, še posebno, če so še bolj varljive, kot naj bi bile podobe: toda le katera interpretacija podob je lahko natančna ali, bolje, zakaj bi bila razlaga, ki jo Ana sliši od sestre, zgrešena le zato, ker je otroška? Ta razlaga je sicer izrečena skozi dekličina usta, vendar je vse prej kot otroška. Na eni strani je skoraj filmološka, to je strokovno natančna (v filmu nihče zares ne umre), na drugi in obenem pa je skoraj demonska ali vsaj hudičevo lažniva (spaka ni umrla, ker sem jo videla v neki zapuščeni hiši, kjer živi samo ponoči). Ana je pač premajhna, da bi se spoznala na filmologijo, zato si pač toliko bolje zapomni lažnivi del razlage, ki povsem spremeni njeno življenje, ko v tisti zapuščeni hiši res odkrije moškega (begunca, ki se je vanjo zatekel, nemega, kot je bila Frankensteinova spaka), vendar ji tudi pomaga dozoreti, če to pomeni naučiti se živeti z duhovi.