Peljali so se po dolgi, ravni zahodni obalni cesti čez puste ravnine, kjer je veter, ki se mu niso postavljale na pot običajne gmote orjaških, temno zelenih dreves, vlekel z nebrzdano silo in se zaganjal v avtomobile in prikolice (v vse, kar je bilo na kolesih), da se je kombi zibal sem ter tja, kakor bi bil krhek čolnič sredi širnega morja. Pot jih je vodila skozi obledelo mesto kamnitih hiš, kjer so se nad cesto bočila stoletna drevesa z gosto prepletenimi vejami in so v parkih rasli večdebelni stari orjaki, se s krošnjo peli visoko pod nebo, veje pa so jim pokrivali temno rdeči cvetovi. Ko so pustili mesto za sabo, so vzdolž vijugave rečne struge zapeljali na vegasto stransko pot in mesto iz kamnov se je kmalu umaknilo nerazredčenemu goščavju, onesnažena, nasmetena reka, ki se je tukaj vila tik ob zemlji kot porfirna ogrlica, pa je postala bistra, modra in zelena; hribi so bili zdaj visoki, tršati, oglati, ponekod označeni z zelenjem in na nekaterih mestih požgani, spet drugje pogrnjeni z zlato rušo ali s šopasto travo, v strmih dolinah pa se je v senci košatilo temnejše grmovje. Na vrhu nekega pobočja je stala iz skale izklesana pečina v obliki glave; lahko si si predstavljal obraz, ki strmi na severovzhod, proti vulkanskim vrhovom in goram v notranjosti Severnega otoka, ki je bil, tako kot vse notranjščine, ovit v legendo, kakor da bi se v trenutku, ko pustiš pogled na morje za seboj, okrepil pogled na neznana, skrivna mesta na zemlji in nebu ter se uperil v tiste, ki prebivajo v notranjosti, in v popotnika, v tujca, ki se zatem poslovi z odtisom tega pogleda v svojem srcu in z neustavljivo potrebo, da bi se znova in znova vračal tjakaj, pa tudi, da bi pripovedoval o tej poti, vsakič z enakim začetkom: Ko sem bil v notranjosti ... novozelandskega Severnega otoka ... Andov ... Skalnatih gora ... Karpatov ... Obrežni prebivalci vsrkajo svojo lastno skrivnost, čeprav opazujoče morje nikdar ne zastre svoje veke nad njimi, a ko jim oko ne more več slediti, se njegov neposredni srd razprši prek svetovnih oceanov; drugače, prav zares, kakor pa oko notranjščine, ki pobliskuje celo v popotnikovi odsotnosti, dan in noč, stoletje za stoletjem.