Cesta za Tamtattoucht je eden najbolj samotnih kotičkov visokega Atlasa. Pot je speljana po hudourniški strugi med nežno zaobljenimi vrhovi, ki se dvigajo nad tri tisoč metrov. Sneg na vrhovih je tu edini vir vode. Z izjemo pozne pomladi, ko se sneg tali, je področje celo leto suho. Pobočja in vrhovi so popolnoma goli, le sem ter tja se ob cesti najde kakšen šop trave. Promet je izjemno redek. V treh dneh, ki sem jih potreboval od Msemrirja do Tamtattouchta sem srečal le Špance in Nizozemca, od domačinov pa moža na oslu. Kljub temu pot ni brez zgodb, potrebno jih je le prebrati: suhe šope trave redki popotniki uporabijo za priročen ogenj, s katerim si zjutraj pogrejejo roke, nekoliko dvignjene police v soteski služijo za umik drobnice pred deročo vodo.