Mnoge so čakale obveznosti, okoli dvajset navdušencev pa nas je še ostalo. Nikakor se nismo mogli upreti nedeljskemu soncu, ki je vabilo k obrežju potokov Loške doline, nežnemu valovanju mačic ob njihovem bregu in seveda želji po odkrivanju novih lokacij vidrinih sledi. Med malico se razdelimo v pet skupin. Vsaki pripada določen odsek obrškega vodotoka, GPS in popisni list. Z Mihom, Gregorjem, Darkom in Primožem smo obdelali predel od Pudoba proti Kozarščam. Medtem ko sta Miha in Gregor prečesavala levi breg, smo s Primožem in Darkom oprezali za vidrinimi iztrebki na desnem. Od časa do časa kakšen majhen kup iztrebkov na šopu trave, na eni lokaciji pa še klešče raka. Kako se je mogla mastiti z okusnimi dobrotami! Frajerka! Pravzaprav ji niti ne zavidam. Za svoje gibanje v mrzli vodi se mora pošteno potruditi, nam pove Marjana, in tako mora dnevno pospraviti vsaj kilogram rib, ki so že tako bolj postna hrana. Toliko namreč potrebuje dobrih deset kilogramov težek in 120 centimetrov velik samec. Samica je navadno bolj drobna in ustrezno lažja. Premo naprej. Pod grmovjem majhna luža, stranski odtok glavne struge. Iz nje vodijo že nekoliko zabrisane sledi petih prstov, po katerih je razpoznava vidrina govorica odtisov. Valovanje vode postopoma odnaša sledi... Kar predstavljala sem si jo, zverinico malo, kako igrivo se vrti v njeni vodi. Prevrača kozolce, išče rake in ribe... Pravo igrišče si je ustvarila, poligon, ki se je od luže raztezal tudi na okoliški travnik. Znotraj slabih dveh kvadratnih metrov pa tudi osem jasno razdeljenih kupov iztrebkov. Na drugem bregu potoka Miha in Gregor odkrijeta njen brlog. Veselje je nepopisno in se razleže še na našo stran brega. Lokacija je naravnost čudovita. Če bi bila jaz vidra, bi verjetno izbrala prav tak kotiček. Prava mala nebesa vidrinega sveta.