Toda kot pravi rek, ima vsaka palica dva konca in tako so si v šolskih klopeh za pridnost smeli obetati tudi pohvale. Za oči Slovenca, ki je na lastni koži skusil šolanje v drugi polovici 20. stoletja, so še zlasti zanimive t. i. pohvalne podobice, živopisani listki (včasih jih zaljša še kaka prisrčna cvetica), ki po velikosti ne presegajo železniške vozovnice in so jih podarjali učencem za posebne zasluge. Dodeljevali so jih tistim, katerih roki je uspelo posebej umetelno izrisati črke ( Fleißzettel in Schönschreiben ; listič za marljivosti pri lepopisju), tistim, ki so se izkazali z enkratnim hvale vrednim dejanjem (s pomin za posebne pridnosti, darilo za posebno lepo vedenje ), ipd. Vsakdo, ki je dal kaj nase, si je prizadeval tudi, da bi se njegovo ime znašlo v zlati knjigi, nekakšnem antipodu črnih bukev. Na razstavi v šolskem muzeju je mogoče videti nekaj knjig z usnjenimi platnicami v zamolklo rdeči ali rjavi barvi, na katerih se blešči napis Zlate bukve. Podrobnost, da se je njegova nadarjenost izkazala že v prvih letih šolanja in da je njegovo ime vpisano v zlato knjigo te in te šole, je zaslediti v življenjepisu prenekaterega znamenitega Slovenca.