V letu 1994 smo imeli - če smo le dovolj ljubili obletnice - čudovito vzporednico med 400 leti, kar so prvič uprizorili opero, in 25-letnico smrti sociologa in filozofa glasbe Theodorja Wiesengrunda Adorna: Skoz branje obeh numeričnih dogodkov se namreč družita (scenska) forma, ki se je povsem zgubila v tem času konceptov in estetskega avtizma, in (kritična) teorija, ki zanjo pravijo, da je za zdaj povsem povožena. Tako seveda v tehle krajih, kjer je neki dezorganizirani praktikum umetnostno teorijo nasploh kar lepo preskočil (ne povozil - preskočil) in se gre raje nenehna odkrivanja Amerik. In to se mu zdaj maščuje. Tudi zato imamo v občilih vse polno napihnjenih novic o tem, kako je na primer Marjana Lipovšek - vse priznanje šolanim glasovom - stopila na oder milanske Scale in ob bok Placidu Domingu, pa se redko kdo zaveda, da pri tem ne gre za kaj drugega kakor hlapčevski konstitut narodnjaške zavzetosti in neko uradno politiko, ki izhaja iz inercije, za navrh pa je tudi samoumevna, že tisočkrat preskušena, predvsem pa brez povezav z Marjano Lipovšek. Ko da bi človek moral pasti pod mizo, ker je Wagnerjevo svetišče Bayreuth 1994. dokončno osvojil Jud Daniel Barenboïm ali ker so pri RCA izdali 15 zgoščenk s posnetki enega izmed dirigentov tegale stoletja Pierra Monteuxa ali kaj podobnega. Za mojo osebo sta posnetka leta predvsem dva: Prvega je naredila Brigitte Fassbaender in z njim dokazala, kako lahko tudi prva dama Lieda in operne maneže posname sproščenega Kurta Weilla in ni ob lep glas; drug pa je ponos hiše Le chant du monde in naposled poskrbi za skupinsko predstavitev skladateljske Rusije. Edison Denisov, Sofia Gubaidulina in Alfred Schnittke so končno izvoženi z eno samo zgoščenko.