Osmerica mladenk s kristalno čistimi glasovi in študioznim pristopom h gradivu, ki sega nazaj vse do slavne Štrakljeve pesmarice s preloma 19. in 20. stoletja in še dalje v preteklost, je predstavila pestro paleto ljudskih pesmi različnih slovenskih pokrajin. Kakega nepoznavalca bi najbrž naravnost fasciniralo, kako raznolika je ljudska tradicija na tako majhnem prostoru, kot je Slovenija z Istro, Benečijo, Rezijo, Koroško in Porabjem vred. Za Katice in še nekatere glasbene skupine (na primer Bogdano Herman ter zakonca Omerzel-Terlep oziroma njuno skupino Trutamora Slovenica - njihov projekt Slovenske ljudske pesmi in glasbila, izdan na več ploščah, lahko označimo kot odločilno prelomnico v zbujanju javnega zanimanja za ljudsko glasbeno izročilo), ki večinoma delujejo v akademskem okolju Ljubljane, je značilno sistematično iskanje glasbenih zapisov in njihovo strokovno obnavljanje, pri čemer pa se morda nekoliko izgubi rudimentarna preprostost originala, kot ga izvajajo (vse redkejši in večinoma vaški) naturščiki. Za ohranjanje slovenske etno glasbe je sobivanje in sodelovanje med obema pristopoma samo koristno. Ljudski godci so praviloma amaterji, ki igrajo za hobi in jih kriteriji oficialne etnomuzikološke stroke bolj malo brigajo, hkrati pa so stroki edini živi vir. Akademski pristop pa ohranja bistveno in načrtno izloča pogoste kontaminacije s popularnoglasbenim kičem, hkrati pa perfekcionira izvedbeno komponento. V primeru Katic to sicer ni moteče, a vsaj na prvi posluh se zdi, da ubrani šolani glasovi zvenijo "premalo ljudsko". To pa je že problem pristopa k recepciji. Kolikor stara in starinska že je, se ljudska glasba (k sreči vse bolj) posluša tukaj in zdaj ter povečini na festivalih in predstavitvenih ciklih v urbanih okoljih, ki glasbo sprejemajo drugače od njene izvirne publike.