Ansambel The Parlor Philharmonic že v naslovu Simfonična glasba za komorni ansambel razkriva in zastavlja poslušalcem eno poustvarjalno in komunikacijsko vprašanje. Danes z nekoliko osmoljeno, pa vendar zelo popularno duhovno prakso v razmejevanju in razmerjih izvirnik-priredba. Priredbe niso izum našega časa, ampak segajo daleč v preteklost, za obdobje ustvarjanja Mozarta, Beethovna, Haydna, pa so prav priredbe odpirala pot širšemu duhovnemu horizontu seznanjanja z velikimi izvirniki. Poslušali smo priredbo Johanna Nepomuka Hummle (1778-1837) k operi Figarova svatba W. A. Mozarta in zakasnele angleške glasbe baročnega obdobja. Simfonijo v C duru L. van Beethovna pa še z zgodovinskimi instrumenti (klasična violina, violončelo, prečna flavta in klavir s kladivci). Sonato za violino in klavir Beethovna, Trio v F duru Josepha Haydna in prvo izvedbo dela Fantazija-Toccata, ki je jo napisal skladatelj Gardner Read (1913). Umetniški "rejting" koncerta morda ni bil na vrhunski ravni, zanimiv pa vsekakor po klasicistični zasnovi priredb Hummla, ki pa bi ga radi slišali s kakšnim res njegovim delom. Doživeli smo in prav zares zanimivo zvočno razmerje priredb iz tistega časa, ki je tudi danes posebno vabljivo. Tudi nekaj zvočnih detajlov živahnih tipk v delu Gardnerja Reada. Salzburger Hofmusic (Salzburška dvorska glasba) je klasični godalni kvartet s kontrabasom, klavir in sopranistka Verena Kralise so pripravili spored del Mozarta, Martinija, Chiese, Thomasa Linleya ml., Nardinija in Hasseja. Izredno kultiviran in vsestranski ansambel, ki je gladko zvočno tanjšal in razširjal izvedbeni volumen interpretacij s skladatelji v soseščini z Mozartom na slogovni duhovni razpredelnici. Še posebno markanten s svetlo barvo in žarčenjem koloratur je bil nastop sopranistke v arijah iz Mozartovih oper Mitridate in Ascanio in Alba, nič manj s kar koncertno arijo iz opere Il Ruggiero Hasseja. Svež, mladosten glas z veliko pevsko bodočnostjo. Štiri odlomke iz baleta k operi Ascanio v Albi Mozarta je s kar "scarlattijevsko" konkurenčnostjo zaigral Wolfgang Brunner, Werner Neugebauer pa kar "tartinijevsko" Sonato za violino Chiese. To, kar znajo "dvorni glasbeniki", je občudovanje vreden umetniški "saltando". Kar nedosegljiv pa je bil večer, ki sta ga pripravila Michael Chance in Nigel North. V sporedu so bila dela za glas in lutnjo, skladatelji pa Campion, Dowland in Danyel z zakladnice angleške glasbe "shakespearovega" časa, prvo izvedbo Treh Michelangelovih sonetov angleške skladateljice Donne Mc Kevitt, ki je bila na koncertu. Tudi delo Par la bande za lutnjo solo angleškega skladatelja Howarda Skemptona je bilo za nas kar prvo. Michael Chance je eden najvidnejših in najuglednejih pevcev izredno šolanega glasu, velikansko poustvarjalno potenco v oblikovanju nikoli zakasnele angleške glasbe baročnega obdobja. Ljubezen in otožnost je bil preskromen izraz za baročni in sodobni repertoar, saj bi bila veliko boljše oznaka umetniška in poustvarjalna resnica. Kontratenorist (kar nič se jim ne smejmo!) Michael Chance ne obvlada le dovršenost dikcije in smisla besed, polnost liričnega in dramatskega izraza, ampak je njegovo poslanstvo kar poustvarjalno duhovni alter ego. Pevska scena je njegovo območje, z gesto h kar igralski izraznosti. Za glasbo, ki sta jo izvajala in oblikovala, sta oba superiorna interpreta našla tudi besede in razlago, kar ni bilo odveč. Še sploh ne za glasbeno besedišče duhovnega amalgama, ki sta ga zlila v enkratni sporočilno celoto. Odveč je naštevanje vseh psiholoških odtenkov v sporedu, vseh skritih solza, hrepenenja in mrtvaško blede otožnosti v delih angleških mojstrov, saj so kot nagrobnik večnega poslavljanja. Takšen recital ni mogoče opisati - treba ga je doživeti v trenutkih zbranosti na koncertu. Glasba, ki jo nikoli ne zagrebemo, saj ostane resnica emocij sama. Tudi prva izvedba Micheangelovih sonetov je bila prav toliko sodobna, kot jo je iskal kakšen monteverdi v dikciji in harmonski drznosti. Lutnja Nigela Northa v Skemptonovem delu je zvenela kot glasbeno tihožitje z lutnjo na steni tihega ugodja. Ne vem, ali bo še kakšen tako visok vrh na letošnjem festivalu v Radovljici.