Prvi vtis, ko popotnik vstopi v tradicionalno dolgo hišo, je nekoliko nenavaden. Kot bi prišel v spalnico kakšne udobne planinske koče, ki jo je nekdo raztegnil na njeno desetkratno velikost. Les škripa in cvili pod bosimi nogami in občutek imaš, da se bo vsak hip vse sesedlo. Kot mi je pozneje povedal Jehay, se to včasih res zgodi, še posebno pri zelo starih zgradbah. Ampak ponavadi se družine prej preselijo v novo hišo. Na hodniku, ki je družabna os stavbe, je mogoče opazovati vsakodnevni ritem stanovalcev. Vsi se družijo, čebljajo, poslušajo glasbo ali pa lenarijo, ležijo na rogoznicah, pripravljajo kosilo in čuvajo otroke. Način življenja, ki ga domačinom lahko zgarani, nervozni, odtujeni in naveličani zahodnjaki samo zavidamo. Mogoče so podobno, kot dandanes v dolgih hišah živijo potomci lovcev na glave, živeli tudi naši pradedi. Poznali so se med seboj, si pomagali, skupaj vzgajali otroke, redili živino in zvečer pod vaškim kostanjem še katero zapeli.