Če so bila včasih že dvigala luksuz, so danes tuš kabine nekaj običajnega. Zobne ščetke v finih torbicah tudi. Poleg deodorantov in osnovne opreme za večerno ličenje, da nam uspe priti na večerjo – službeno, seveda. Na kosilo gremo tako ali tako v menzo v najvišjem nadstropju, če smo na dieti, pa si svoje brez-česarkoli-že kosilo prinesemo v tupperwaru in, kako zdravo, pohrustamo kar za mizo med miško in tipkovnico. Kava? Jasno, v kafiču, ki sicer ni interen, saj je čez cesto, a živi zgolj od kofeinske mrzlice nas in naših sodelavcev. After work drink se naroča za istim šankom, saj smo preveč utrujeni, da bi se odvlekli do naslednjega (pa še dovolj blizu smo, če nas slučajno prešine, da smo si kaj pozabili prenesti na USB-ključ). Da, v zlatih časih so se razdirali zakoni, ker je partner svoje delo prinašal domov, danes se namesto škripanja postelje dolgo v noč sliši škrebljanje po tipkovnici. Spomnite me, prosim, ali nam je kdo kdaj zabičal nadure? Oziroma, če smo bolj natančni, kdaj jih je kdo nazadnje omenil? Izraz je izginil tam nekje s štempljanjem. Ne razumite me narobe, ponekod se še vedno štempljajo, in to s prstnimi odtisi, drugod imajo nadure celo plačane. A splošna klima je taka, da delamo, dokler ni narejeno. Če bi sešteli povprečni dve dodatni uri na dan naših sodelavcev, bi to znašalo poln delovni čas ene osebe. Nihče ne razmišlja tako. Ker smo tim, ker delamo za skupno dobro, karkoli že to je. Ker nam institucija daje občutek, da smo hkrati nenadomestljivi in v trenutku zamenljivi. Toda ravno ta institucija je nekaj neoprijemljivega, višji cilj, ki nas žene čez vse okvire in meje. Spomnim se, ko sem šefinji v prvi službi namignila, da si s ponujeno plačo komaj kupim študentske bone: »Draga moja, delati za nas je stvar prestiža!« Prav je imela, vsi delamo za brand, ki igra vlogo Boga. Tudi naš šef, ki se vedno izgovarja na tiste nad njim, ki se izgovarjajo na one nad njim, in tako naprej v neskončnost. Ves čas se žrtvujemo za to, da bomo na koncu nagrajeni, s trepljanjem, ki nam ga prek šefa pošiljajo oni tam zgoraj.