Se vam ne zdi, da tudi vonj v vsakdanjih percepcijah pogosto odigra vlogo, ki smo jo v filmu pripisali zvoku: fokusira, koncentrira, strukturira. Je kot proustovska magdalenica, ki prikliče os časa v razpršeno sedanjost. Zato ga morda ni bolj osebnega čuta, kot je voh, in ne bolj abstraktne senzacije, kot je vonj. Če se vid v vsej spekularnosti najbolj skrivnostno razkrije ob pogledu v ogledalo, kaj je tedaj zrcalna slika samega sebe na ravni voha. Priznali boste, da je meja med vulgarnostjo in najglobljo intimnostjo tu zelo tenka. Še več: ko je enkrat piš vetra v vaše nosnice prinesel vonj dedkove krste, bo odtlej to za vas ne le vonj pogrebov in pokopališč, temveč preprosto vonj smrti. Ko se boste enkrat nalezli vonja scaline pariškega metroja, se je ne boste znebili niti na zasneženem Brniku ne, saj bo to sivi vonj velemesta. In končno, če boste dovolj globoko vdihnili vonj hotelskih brisač mediteranskih dežel, vas bo ta vonj vedno spomnil na sopeče škripanje postelje v sosednji sobi. Vonji, barve, glasovi... Sorodnosti med njimi so take, da ne morejo ostati brez odmeva pri tistih, ki se iz srečanja s svetom vračajo »z vnetimi očmi in predrtimi bobenčki«, pri umetnikih torej.