Nekaj dni zatem sem tako enega svojih kostumov zložila v torbo, stopila do vhoda ter vprašala po prostih sobah. Starka me je premerila s pogledom in se hladno zarežala; nato pa mi, ko sem ji dala šiling, vrgla ključ in z glavo pomignila proti zatemnjenemu prehodu za njo. Ključ je bil lepljiv; kljuka vrat sobe, ki jo je odklepal, je bila lepljiva; res, vsa hiša je bila naravnost ostudna – vlažna in smrdljiva, stene pa so bile tanke, kot bi bile iz papirja, tako da sem, medtem ko sem jemala kostum iz torbe in ga ravnala, slišala vse dogajanje iz sob nad, pod in poleg moje – vse tisto vzdihovanje in klofutanje in hihitanje ter škripanje postelj.