Ena od najpomembnejših sestavin gospodarske ureditve je finančna ureditev. Ustaljeno prepričanje je, da je njena naloga zgolj v posredovanju med celicami s finančnimi presežki in celicami s finančnimi primanjkljaji. Ozkost takega gledanja je v zanemarjanju druge pomembne naloge finančne ureditve - porazdelitve tveganj. Od začetka sedemdesetih let doživlja prav ta vidik nenehen vzpon. Uveljavlja se prepričanje, da pomeni bistvo finančne ureditve in finančnih združb prav obvladovanje tveganj. V grobem zajema področje finančnih storitev zbiranje depozitov, kreditiranje, izdajanje dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev, trgovanje z vrednostnimi papirji, upravljanje investicij, svetovalno dejavnost, zavarovanje, operacije s tujimi valutami in izvedenimi finančnimi instrumenti (derivati). Celice s presežnim varčevanjem presežke lahko vedno naložijo neposredno v celice z presežnim investiranjem tako, da akumulirajo njihove primarne vrednostne papirje (hipoteke, zadolžnice, navadne delnice in druge). Splošno značilno je, da tako poteka manjši del finančnih pretokov med njimi in največji del vendarle teče ob posredovanju finančnih posrednikov. Sodobna teorija bančnega in finančnega posredovanja poudarja, da do takega delegiranja prihaja zaradi informacijskih omejitev, s katerimi se soočajo varčevalci-investitorji. Finančni posredniki so tako hkrati tudi specializirani proizvajalci informacijskih storitev. Razpolagajo z informacijami o tistih, ki se zadolžujejo, posredujejo spodbude posojilodajalcem in nadzirajo dolžnike. Temeljna omejitev za posojilodajalce in posojilojemalce, ki jo rešujejo s pomočjo finančnih posrednikov, je zavarovanje pred likvidnostnim tveganjem. Prav zaradi tega ima pomembno mesto v celotnem finančnem posredovanju država, ki ponuja različne oblike zavarovanja. Z njim želi zmanjšati tveganja gospodarskih subjektov zaradi informacijskih nepopolnosti, predpisuje obvezno ravnanje finančnih posredovalcev in nadzira njihovo delovanje. Zato tudi prihaja do preusmerjanja finančnih tokov proti državi in večanja njenega neposrednega (bilančnega) in posrednega (izvenbilančnega) finančnega posredovanja. Štirje ključni problemi, s katerimi se soočajo finančni posredniki in njihov regulator (država), so: izboljšanje kakovosti naložb, kapitalska ustreznost, večanje odvisnosti od obveznosti s spremenljivo obrestno mero ter prepletanje bilančnih in izvenbilančnih operacij. Ključne spremembe, ki se dogajajo v bančni ureditvi, so prikazane v tabeli 4. Te spremembe vnašajo nove sestavine v razmerja med gospodarstvom in politiko in na široko odpirajo vrata za nesistemsko in neomejeno financiranje političnih strank ali vladajočih elit. Temeljijo na preprosti logiki odvisnosti banke od države kot upnika, dolžnika, lastnika, regulatorja.