utrdbenim sistemom. Močno se je razburil nad megalomanskimi podzemnimi predori med bunkerji, kajti po njegovem bi bili za posadko v njih zgolj past, če bi nekdo sesul vhod. Dejal je, da so bili milijoni mark in na tone surovin nesmiselno porabljeni. Projekta sicer ni popolnoma ustavil, saj je pustil, da so končali začete objekte, je pa ukazal, naj surovine odtlej preusmerjajo k Zahodnemu zidu. Na čelo gradnje Zahodnega zidu je maja 1938 postavil svojega graditelja cest Fritza Todta, in ta ga je nemudoma začel utrjevati. To je bil namreč čas, ko je Nemčija čedalje očitneje kazala apetit po Češkoslovaški, zato se je bala napada katere od zahodnih evropskih držav. S prihodom Todta se je situacija spremenila, saj je bil vajen tovrstnega organizacijskega dela, na roko pa mu je šla tudi široka mreža poznanstev. Hitlerju je obljubil od štiristo do petsto bunkerjev na teden. Todt je ignoriral dotedanje skrbno pripravljene faze in postopke inženirjev ter predvidel močno poenostavljeno gradnjo. Vodenje del je zaupal približno tisoč pogodbenikom, delovno silo pa je sestavljalo dvaindvajset delovnih brigad. Dvaindvajsetega junija 1938 jih je Hitler poimenoval Organization Todt ali OT; skupaj z vojaki in prostovoljci je bila to skoraj polmilijonska množica. Medtem ko so dela na Zahodnem zidu poleti 1938 napredovala, so se zunanje politične razmere začele razpletati. Francija in Velika Britanija sta tiho pristali na Hitlerjevo željo, da zasede Sudete na Češkoslovaškem. V dobrih šestih mesecih si je prisvojil še večino preostale Češke in tako spet okrepil ekonomski položaj države. Z velikim številom zaplenjenih tankov, ki so bili močnejši od nemških panzer I in panzer II, si je zapolnil vrzeli v tankovskih divizijah, z orožarsko tovarno Škoda pa je še povečal obseg izdelanega orožja. Da bi Čehe še bolj ponižal, je zelene uniforme njihove vojske namenil članom organizacije Todt. Po zasedbi Sudetov je Hitler naprej utrjeval zahodno mejo. Zahodni zid je potegnil še naprej proti severu, vse do mesta Kleve. S tem so se mesta Aachen, Trier in Saarbruecken znašla za zidom. Pred Aachnom je na samo osmih kilometrih stalo kar sto bunkerjev, pred njimi pa se je vil še šestmetrski pas znamenitih zmajevih zob. Ti so bili narejeni tako, da bi ustavili dvajsettonski tank, ker pa je razvoj oklepnikov šel v smeri večanja