Ko je bil vlak že za italijansko mejo, sem se nenadoma povsem jasno zavedel, da se nikoli več ne bom vrnil domov. Dobro se spomnim tistega občutka, ko sem bil ves iz sebe od rezke bolečine dokončnega slovesa, ki se je zarezala v mehka tkiva molekul, privzdignjen od negotovosti in hkrati srečen, da sem ušel iz tesnobnih zank strahu. Skozi okno vlaka sem videl morje, majhni beli trikotniki jadrnic so drseli po morju v vse smeri, v ozadju se je leno premikal ogromen tanker in je za sabo puščal široko brazdo. Med prsti sem se igral s šopom ključev, eden od njih je bil od stanovanja moje koprske prijateljice: prav lahko bi tisti trenutek opazoval morje in tanker skozi okno najvišjega nadstropja stolpnice v Semedeli. Predstavljal sem si, kako bo kasneje sama gledala skozi tisto okno in se spraševala, kaj je naredila narobe. Ne bo razumela, da je problem v meni, tudi če bi ji to razlagal v kakšnem dolgem, zoprno odkritem pismu. Z odporom in žalostjo sem se spomnil mučnih mesecev, ko sem se pred desetimi leti ločeval, "stvarem je treba narediti konec z enim samim zamahom," sem premišljeval in ponavljam tudi v tem trenutku, "iz usmiljenja, da je rana samo ena in se hitreje zaceli."