e besede mi je pred dnevi rekel naš bralec, ko sem mu odgovoril na vprašanje, kako je sedaj s paritetnim odborom in spiskom občin, v katerih naj bi se izvajal zaščitni zakon. Odgovoril sem mu tako, kot je bilo zapisano tudi v našem tedniku, namreč to, da se bo nov paritetni odbor ponovno sestal in bo na prihodnji seji sklepal o tem, ali bo poslal seznam vladi v odobritev ali ne. Seveda me je vprašal, če vem kaj več; ko sem odkimal, je nejeverno dejal, da ne more razumeti tega, kako je mogoče, da se bo še enkrat sklepalo o itak že večkrat sprejetem spisku občin, kjer naj bi se izvajal zaščitni zakon. In je seveda dodal še svoje mnenje o tem, kaj si misli o raznih “brušenjih in piljenjih” tega seznama, kot je tudi na glas povedal to, kar med sabo govorimo, da bi bilo namreč težko ponuditi za sprejemljivo dejstvo, da se tržaško mestno središče ne vključi na ta spisek. “In mi samo čakamo, vedno nekaj čakamo, vedno smo nekje vmes, enkrat te volitve in drugič one, a vedno in samo čakamo!” je bil jasen komentar našega bralca. Seveda nismo politiki in nas zato poklicni politiki ob takih priložnostih vedno poučijo, da je politika pač umetnost možnega. Sami dodajamo, da je tudi sad takih in drugačnih dogovorov in slabih ter seveda včasih, zelo poredko!, tudi dobrih kompromisov, zadnje čase pa tudi vse bolj in zgolj golega preštevanja v naši skupnosti in ne iskanja skupnega nastopa. V mislih imamo seveda zadnje odmevne izbire v naši sredi, ko je šlo za golo preštevanje in ne za skupno iskanje najboljših rešitev. Za vsako demokracijo sicer res velja, da je preštevanje obvezno, v naši skupnosti, ki je majhna, ranljiva in boleče občutljiva na te zadeve, pa preštevanje in izkazovanje moči ni vedno dobro. To dobro vemo vsi tisti, ki delamo v naši sredi in poslušamo ljudi, sebi enake. Velika večina nas namreč pogreša širši konsenz, ko gre za pomembne zadeve, in vsako dokazovanje, kako ima ena stran prav in druga narobe, je v takih primerih popolnoma brezpredmetno, ker ne prepriča nikogar. Ko gre za preglasovanje, gre namreč vedno za preglasovanje, močnejši pač zmaga, in tudi če poraženemu še tako dopoveduje, da ima prav, to ni dovolj. Za našo skupnost to gotovo ni v redu. Če k temu dodamo še dejstvo, da se na pomlad vsako leto znova oglasijo vedno isti znanilci poraznega finančnega stanja v naši manjšini, je stvar seveda zaskrbljujoča. Da gre za vedno iste, ni potrebno nikomur pripovedovati, ker je to ciklično vedno javno pokazano. Je pa utrujajoče, zelo! In ko gre za iskanje rešitev, finančnih in ne samo finančnih!, za tako imenovane skupne ustanove, se vedno trobi na ves glas, kako je potrebno iskati skupne rešitve, kako so te ustanove za vse pomembne in tako dalje, do onemoglosti. Smo pa naveličani tega, zelo. In vedno nekaj čakamo. Enkrat te volitve in potem druge. In imamo vedno bolj vtis, da nas, preproste ljudi, rabijo samo takrat, ko rabijo naš glas in to po načelu, ki se na Zahodu vse bolj uveljavlja, da imamo preprosti ljudje samo dve obveznosti: kupovati in voliti, odločajo itak vedno in samo drugi. In to je duhamorno in utrujajoče. To nenehno čakanje, kdaj bo spet nekdo odločil tudi v našem imenu in nam to prodajal za naše dobro, ne da bi seveda prej poslušal naše mnenje, kaj šele, da bi ga upošteval!