ali Sv. Jurij, kot je bolj slovesno in uradno, ni vas bogu za hrbtom, ampak lep kraj v še lepši pokrajini Dolenjski. Pod vasjo so zeleni travniki in je temnozelena hosta, nad njo so vinogradi z zelenečim upanjem na dobro letino, okrog pa njive, v spomladanskem zelenilu ozimine, v poletni pripeki klasja, v jesenskem bogastvu pridelkov in v zimskem miru počitka. Kdor pride iz hrupa in brezpotij velikega sveta semkaj, ozeleni. Naša hiša stoji še zmeraj – hišo, v kateri sem se rodil, so podrli – nad vasjo, ob vinogradih. Samo vrata odpreš, stopiš čez prag in si med trtjem. Spomladi te pozdravijo rožnati popki, potem nežni zeleni lističi in kabrnki na trti, potem ti ob cvetenju vonj belorumenih grozdov širi nosnice in srečo v prsih, da ti v zreli jeseni padajo v škafce in brente sladki grozdi modre frankinje, kraljevine in modre kavčine. Od vseh si modro kraljevski, a od pokrajine šentjurske kraljevsko moder. Od rojstva sem zapisan temu kraju in imam za zmeraj rad dve stvari: trto in ajdo. Do prve je položila ljubezen vame mama, ko sva skupaj delala v našem vinogradu, in do druge prav tako tudi ona: sejala je ob sveti Ani ajdo na malo leho naše njive, jo jeseni žela in potem meni, kadar sem prišel domov, kuhala ajdove žgance. Najboljše in najsvetejše. Na svoje Šentjurje pa sem tudi ponosen. Tu je v starih časih stala rimska utrdba in pod njo je šla rimska cesta iz Emone proti vzhodu. Še bolj znamenita pa je tudi naša šentjurska cerkev svetega Jurija: freske v njej so iz dobe, ki so jo zaznamovali najboljši in najlepši slovenski protestantje. Freske so obnovljene kot tudi cerkev sama in njen zvonik. V njem še zmeraj stari in novi zvon kličeta ljudi k čuječnosti in jim – kot meni vsa ta okolica – obljubljata večnost.