10.Desetega maja 1796 so Babeufa in zarotnike aretirali; izdal jih je eden izmed njih, vojaški agent Grisel, predvsem pa jih je zapustilo tako oboževano ljudstvo. Obdolženi so bili zarote proti oblasti z namenom, da jo zrušijo; prepeljali so jih pred policijskega ministra in jih med žalitvami množice odpeljali v Vendôme. Med procesom je Babeuf priznal krivdo za vse obtožbe, ni pa priznal avtorstva načrta za vstajo, ki so ga našli med njegovimi papirji. Nikoli ni priznal, da se je nameraval zateči k nasilju ali diktaturi. Po njegovem mnenju tajni direktorij ni bil nič drugega kakor združenje demokratov, ki je hotelo vplivati na mišljenje in izpeljati "zgolj moralno vstajo v korist političnemu sistemu, ki zasluži prednost pred obstoječim.". Babeufova obramba pred visokim državnim sodiščem v Vendômu (leto V), v: Advielle, op. cit., 2. zv., str. 133. Babeuf je o načrtu govoril kot o "filozofskih sanjah", čeprav so v njem opisane podrobnosti vsake faze vstaje s porazdelitvijo vlog pri prevzemu strateških položajev vred, pa tudi zajezitev vsakršnega odpora s silo, celo s smrtjo. Ko bi člani direktorija prevzeli oblast, bi se ljudstvo pridružilo gibanju, saj bi mu takoj začeli deliti zaplenjeni živež in najslabše nastanjene preselili v hiše zarotnikov. V dobro si je Babeuf štel to, da je hotel destabilizirati javno mnenje, to čudovito gibalo sprememb, učinkovito v trenutku, ko se najrevnejši zavejo svojih pravic in možnosti za udejanjenje obče blaginje. Njegov edini zločin je, da se je s peresom in besedami boril proti vladi, ki je nezakonita zato, ker je neobčutljiva za suverenost ljudstva, in da je širil nauk, ki ga ni mogoče ločiti od družbene pogodbe, za katero jamči popolna oblast interesentov samih: "Takšen je nauk, zaradi katerega, in samo zaradi njega, me preganjajo." Opirajoč se na razsvetljenske filozofske spise, je priznal, da je povzel velike Dideroteove (Morellyjeve) smernice iz njegovega dela Zakonik narave, te utopije, ki jo je sicer navdiahnil Thomas More, a jo je očistil fiktivnega obiska in navzočnosti priče ter se osredotočil na skupek pravil, ki zajemajo vsa dejanja in nehanja prebivalcev idealnega mesta: "Zdelo se mi je, da so v teh nesmrtnih straneh popisane vse stvari. Razkril sem jih in jih objavil." V tem morellyjevskem svetu, v katerem so izginili lastnina, trgovina in denar, je vse razumno usklajeno tako, da ni nikoli niti najmanjše sledi osebnega bogatenja. Vsakemu posamezniku, ki bi hotel znova vpeljati to "odvratno lastnino", je namenjeno, da ga doživljenjsko zaprejo "kakor norca, divjega in sovražnika človeštva v votlino, sezidano [...] ob javnih grobovih.". Morelly, Code de la nature (1755), uvod je napisal Villegardelle, Pariz, Paul Mascana éditer, 1846, str. 175. Delo so dolgo pripisovali Diderotu. Skratka, "ta Manifest Enakih, ta analiza Babeufovega nauka, te tirade ljudskega tribuna niso nič drugega kot omiljene parafraze besedil teh treh filozofov, teh treh zakonodajalcev" (Mablyja, Rousseauja in Morellyja). Če beremo Babeufa, je njegov edini prispevek ta, da je vsebino Naravnega zakonika križal z racionalnim pristopom k neenakostim in vse to združil z razpoloženjem revolucionarnih let in ljudskih pričakovanj, ne da bi si s tem v zvezi delal velike iluzije: "Prav rad bi videl, da bi jih bili pripravljeni sprejeti. Vendar se nisem slepil, da jih bom spremenil: niti trenutek ni bilo treba razmišljati o številnih strasteh, ki so se nas polastile v obdobju korupcije, do katerega smo prišli, da se ne bi prepričal, da so možnosti za uveljavitev takega načrta v razmerju več kot sto proti ena. Tudi najbolj pogumennajpogumnejši privrženec tega sistema je prepričan o tem." Večino listin, predstavljenih na procesu, je torej tribun prikazal kot plod domišljijskih "sprehodov" različnih članov tajnega komiteja, "pogosto brez veliko usklajevanja z mnenji drugih članov.".