pričanja. Kot usmiljeni Samarijan se je sklanjal k narodom v njihovi stiski zaradi vojne, revščine, zaostalosti ter kršenja človekovih pravic in drugih krivic. Svojo hvaležnost papežu Janezu Pavlu II. bomo najlepše izkazali s tem, da sprejmemo in se ravnamo po tem, kar nas je učil. V stolnici in po vsej škofiji bodo zanj zvonjenje, maše zadušnice, govori in molitve za njegov večni mir in pokoj. Papež Janez Pavel II. je bil velik papež. msgr. Metod Pirih, koprski škof Koliko lepih misli so izrazili o papežu preprosti ljudje in vidne osebnosti! Res smo lahko zadovoljni, da je postal svet tako dober in ceni vse nauke, ki jih je Janez Pavel II. vztrajno delil. Koliko lepih besed toliko dni zaporedoma! Toda pri papežu so besedam sledila dejanja, sam je dajal dober zgled, ko je delal določene izbire in pri svojem poslanstvu vztrajal do konca. Zdaj je treba, da tako ravnamo vsi. Preprosti ljudje in mladina, prihodnost sveta, so sprejeli papeževo sporočilo in upati je, da ga bodo dolgo nosili v srcu. Enako mora narediti, kdor je na vodilnih mestih in ima odgovornost za usodo posameznih ljudi, narodov in sveta. Sem lahko stvaren s tremi primeri? Makroprimer: kako je mogoče odobravati papeževo sporočilo miru in istočasno napovedovati preventivno vojno raznim državam in v njej sodelovati? Mikroprimer: pritrjevati njegovemu prizadevanju za pravičnost in bratstvo med ljudmi in istočasno kratiti npr. Slovencem v Trstu (ali Čedadu in še kje) pravice, ki jim pripadajo po božji in človeški postavi (beri zakonu 38/2001)? Paradoks par excellence (ker prihaja iz vatikanske “volilne kampanje”): kako je mogoče širiti nauk o človekovem dostojanstvu in enakosti vseh ljudi in istočasno izjavljati, da bi moral novi papež zdaj biti Italijan, vsekakor pa ne črnec!? Če bi tega sam ne slišal po televiziji, bi ne verjel, da je mogel kdo kaj takega izreči. Evangelij na krsti Janeza Pavla II. je veter zaprl, tako da je ostala prva platnica zgoraj: kot da je pripravljen za novo branje. A tokrat v tej luči: bodočnost bo svetla, če med lepimi besedami in dejanji ne bo več razlike. Janko Ban venski katoličano bodo tako imeli ustrezno sredstvo, da se vedno bolj zavestno vključijo v življenje vesoljne Cerkve. Vam vsem najprisrčnejše želim, tako Cerkvi v Sloveniji in vsemu slovenskemu narodu vedno večjega napredka s pomočjo vsemogočnega Boga in našega Gospoda Jezusa Kristusa ter pod materinskim varstvom Božje Matere kraljice Slovencev. Vsak dan naj vas spremlja moj posebni apostolski blagoslov, ki ga iz srca podeljujem vam in vsem, ki so vam dragi.” Po teh besedah je v dvorani završalo, ploskanja ni hotelo biti konec. Medtem ko so svetemu očetu ponesli darove iz najrazličnejših krajev Slovenije, je iz 5000 grl mogočno zazvenela “Marija skoz življenje”, papeževo oko se je orosilo, toda v istem hipu se je mimo protokola pomešal med ljudi, stisnil več sto rok, podelil romarjem rožni venec ali podobico, blagoslovil otroke, se zaustavil v kratkem razgovoru z duhovniki in laiki, nakar se je vidno ganjen ločil od nas vseh, ki smo prisostvovali temu enkratnemu dogodku. Saša Rudolf