pride do razmer, v katerih lahko pomagamo osebi, da se okopa. Te situacije so praviloma preskus potrpežljivosti pomočnikov. Če je pomočnikova naloga pospraviti ali pripraviti hrano, se pogosto zgodi, da se jim zdi pogovor, navezovanje stikov in ustvarjanje zaupanja delo, za katerega niso bili najeti. Še zlasti če oseba daljše časovno obdobje zavrača hrano, si lahko predstavljamo, da so moralne dileme pomočnika velike. Ob diktatu storilnosti je pomembno, da ne pozabimo, da je vstop v življenjski svet uporabnika, navezava stikov in sprejem nujen pogoj za izvajanje drugih, morda pomembnejših nalog. A pogojev se ne da preskočiti. Pri vstopanju v prostor ozemljenosti lahko pomaga tudi mreža, kolikor je je še ostalo. Socialni delavci centrov za socialno delo poudarjajo, da je treba vzpostaviti stik tako z osebo z demenco kot z njenimi svojci, zato je najtežje reševati stiske oseb z demenco, ki nimajo svojcev in imajo šibko socialno mrežo. Takrat se zdi edina rešitev namestitev osebe z demenco v dom starejših občanov. Socialni delavci pogosto ugotavljajo, da za osebe z demenco brez svojcev avtomatično uredijo bivanje v domu. Frustracija delavcev, ki poskušajo navezati stike, je lahko tolikšna, da se zdi namestitev v ustanovo edina rešitev. Tudi tu gre za princip drame in dramatizacije. Terenska služba lahko iz tega naredi dramo in s tem tudi prenese odgovornost na druge. Nasprotne taktike so vztrajnost, analiza tveganja in dedramatizacija. Ko so službe edini stik, je vzdrževanje stika še posebej pomembno, hkrati pa je treba širiti mrežo. V nekaterih primerih so socialne oskrbovalke edini redni kontakt uporabnika z zunanjim svetom, zato je vzdrževanje odnosa, ki omogoča vsaj minimalno sodelovanje, izredno pomembno.