Potrošniško gibanje oz. konzumerizem izvira iz konca prejšnjega stoletja, domovino pa ima v Združenih državah Amerike. Industrializacija in širitev mreže železnic po vsej državi so poslovneže pripeljale do tega, da so svoje izdelke začeli oglaševati in prodajati po celih ZDA. Proizvodnja se je zaradi tega večala in koncentrirala v večjih obratih. Ker je bilo treba prehrambene izdelke distribuirati na velike razdalje, so za prevoze začeli uporabljati hladilne vagone, kljub temu pa so nekatere neodvisne skupine ljudi in predvsem tisk skrbeli pogoji, v katerih nastajajo prehrambeni artikli. To je bil čas, ko se je začelo govoriti o nevarnosti konzervansov in barvil in ko so se pojavili prvi pritiski, da bi bilo treba vpeljati zvezno zakonodajo o neoporečnosti živil in zdravil. Toda to se ni zgodilo vse do leta 1906, ko so reakcije javnosti na takrat izšli roman pisatelja Uptona Sinclairja Džungla o bednih delovnih pogojih v mesnih tovarnah kongres prisilile v sprejem takšnih zakonov. Drugi val vseameriškega konzumerizma je nastopil v času velike depresije. Maja 1937 je izšla prva številka prvega specializiranega potrošniškega časopisa Consumers Union Reports s primerjalnimi testi ameriških žitaric za zajtr, zobnih ščetk, mila in mleka. Leta 1937 je umrlo več kot sto ljudi zaradi uporabe sulfanilamidovega eliksirja, tekočega žveplovega zdravila. Naslednje leto so sprejeli nov zvezni zakon o hrani, zdravilih in kozmetiki, ki je določal, da morajo vsi proizvajalci, preden gredo z novim proizvodom na trg, zvezni agenciji dokazati njihovo varnost in neoporečnost. Tretji val konzumerizma je ZDA zajel v šestdesetih letih. Predsednik John F. Kennedy je leta 1962 na kongres naslovil svoj program konzumerizma, v katerem je zakoličil štiri temeljne pravice potrošnikov: pravica do varnosti, pravica do informiranja, pravica do izbire in pravica do izražanja mnenj, stališč in pritožb. (Kennedyjeve pravice je kasneje skupščina Združenih narodov sprejala kot smernice in jim dodala še pravico do oškodnine, izobraževanja, zadovoljevanja osnovnih potreb in pravico do zdravega okolja; Slovenija je podpisnica smernic še v okviru bivše Jugoslavije.) Predsednik Lyndon B. Johnson je leta 1964 uvedel funkcijo posebnega svetovalca za potrošniške zadeve, tri leta kasneje pa so ustanovili Ameriško potrošniško zvezo. Pomembno mesto v potrošniškem gibanju šestdesetih in sedemdesetih let ima kultna figura Ralpha Naderja, ki je s knjigo Unsafe at Any Speed o avtomobilski industriji za seboj potegnil mnogo mladih konzumeristov. Nader, po izobrazbi pravnik, se je ukvarjal še s korporativno etiko, onesnaževanjem okolja, jedrskimi elektrarnami in drugimi temami s področja varstva potrošnikov. Postal je vodja celega gibanja in organiziral raziskovalne skupine mladih pravnikov in študentov, ki se jih je oprijelo ime »Naderjevi vojščaki«. Tudi Nader je, tako kot JFK, prispeval k novemu dojemanju varstva potrošnikov, ni bilo več toliko pomembno, kaj je cenejše, kako boljše kupiti in porabiti, ampak kako uveljavljati pravice potrošnika. Kako je s konzumerizmom v devetdesetih? »V postindustrijski družbi postajajo kvalitativne razlike med blagovnimi znamkami in izdelki čedalje manjše in nepomembne, zato pa se pojavljajo druga vprašanja, predvsem v zvezi s področjem storitev,« razlaga Breda Kutin. Eno resnih vprašanj, s katerim se ukvarjajo v razvitih konzumerističnih krogih, je tudi vprašanje razglasitve osebnega bankrota, nekakšnega osebnega stečaja. Problem je v tem, da medtem ko za druga kazniva dejanja na primer odsediš predpisano kazen, se ti v primeru, da se prezadolžiš, lahko zgodi, da ostaneš lahko ujetnik za celo življenje, pa še otroci in vnuki lahko plačujejo. Šele v zadnjih desetih letih se začenja tudi pojavljati ideja o varstvu potrošnikov pravic kot posebni obliki uveljavljanja splošnih človekovih pravic. »V sistemu, kjer država relativno normalno funkcionira in kjer ni hujših kršitev človekovih pravic, postajajo potrošnikove pravice zelo dominantne. Posameznik je proti državi, javnemu sektorju, velikim sistemom, kot so banke ali zavarovalnice, izredno šibak, nima potrebnega denarja, hkrati pa se premalo zavedamo dejstva, da smo vsi mi tisti, ki to plačujemo, da torej davkoplačevalci omogočamo, da država kot taka sploh obstaja.« Konzumerizem kot potencialno politično-propagandno orožje? »Pri nas še ni zaživela zveza potrošnik-davkoplačevalec-volilec. Če bi ta zveza obstajala, bi na lokalnih ali državnih volitvah naši politiki morali na prvem mestu govoriti o tem, kaj bodo storili za potrošnike. Niti v tej fazi še nismo, da bi se politikom zdelo vredno vsaj predvolilno hliniti, da je konzumerizem politična oziroma volilna topika.«