Otročički. Ker doktor Kmecl ni le ljubitelj prelepih vrtnic, o katerih so pisali že Sumerci, omenjene pa so tudi v prvem slovenskem zapisu posvetne pesmi iz 15. stoletja »Rasi mi, ljubi me, moja gavtroža rumena,« nama zrecitira dolgoletni profesor za zgodovino slovenske književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti in pojasni, da je besedo rumena razumeti v starem pomenu rudjena, potemtakem rdeča temveč tudi radoveden človek, svoje čajevke, vzpenjalke, popenjavke in pokrivalke ne samo gleda, temveč tudi križa. »Motivacija za križanje,« priznava, »je malo otročja. Veseli me, če vidim nekaj novega.« Resni žlahtnitelji opravijo, razlaga, na desettisoče opraševanj, da dobijo sto tisoč semen, iz katerih po petih, šestih letih selekcioniranja vzgojijo morda pet rastlin s tako dobrimi lastnostmi, da se odlično prodajajo, sam pa je precej skromnejši. Postopek je seveda enak: »Izberem cvetova, ki bosta mama in ata, in jima, ko sta še zelo zaprta, poberem prašnike in jih spravim v ločene kozarce. Kastriranemu cvetu odstranim liste in ga zaprem z vrečko. Čez dva, tri dni se pestič že medi, prašniki se razpočijo, na dnu se nabere cvetni prah. S prstom ga nanesem na pestič, pestič pa še za par dni pokrijem s škrniceljčkom.« Jeseni naš vrtnar pobere zrele šipkove jagode, izlušči semena, jih okrog novega leta poseje v s šoto pomešano mivko in za šest tednov shrani v hladilnik; ko se tam okrog Prešernovega rojstnega dne spet znajdejo na toplem, vzkalijo, prepričani, da je zima že za njimi. Svoje prvo poletje križančki preživijo v loncih, najbolj posrečeni pa kakopak dobijo domovinsko pravico na skrbno urejenem črnuškem vrtu. Rdeča popenjavka na južni strani, recimo, je že Kmeclova hčerkica. Je ponosen nanjo? Seveda je, pravi: »Tako kot vsi starši, če imajo lepega in pametnega otroka.« Samo čašice, samokritično doda, so nekam preveč šibke, lepi polni cvet prehitro pobesi glavico. Eh, ni je vrtnice brez trnja, tudi metaforičnega!