Ja, kar dobro sem se ga nacedil. In toliko stvari se je zgodilo in toliko stvari je še treba premisliti. Grem na bencinsko po pivo, da ob tistem pol litrčku razmislim, kar je pač razmisliti treba. Kar pol zaboja si privoščim in prvi požirki domačega šnopsa so zelo kratki. Tam na Mariborski, na nadvozu, se ustavim, ugasnem kašljajočo mašino in storim nekaj, česar pač nikoli ne storim. Izvlečem ključ, ga stisnem v dlan in izstopim. Vrata pustim odprta in šnops in pivo imam pri roki. In v roki. In v ustih in v želodcu. Gledam na Sloveniko, ki se vije pod mano. Le nekaj malega je osebnih avtomobilov, večinoma so kamioni. In drvijo, drvijo s kakšnih osemstodvajset na uro. Pa se spet obrnem proti avtu in naredim malo večji požirek šnopsa in še večji požirek piva. Ko nagnem tisto pločevinko, se zagledam v zvezdnato nebo in tam nekje pod Starim gradom opazim še edine prižgane luči. Tam so torej tisti filmarji, mi šine skozi možgane in... in odložim pločevinko na streho avtomobila. Spet se obrnem proti Sloveniki in gledam tiste kamione. In ja! Še nekaj mi šine v glavo. Namreč, da bi vrgel edine ključe svojega stanovanja, ki jih še vedno trdno držim v dlani, na enega od teh kamionov. Bog si ga vedi, kam jih vodi ta njihova nočna pot, in jaz bi potem sledil ta kamion po celem svetu. Noro, si lahko zamislite? Klatil bi se po svetu z namenom, da bi končno lahko prišel domov.