Poletne romance ... Bogve, kam sem založila tiste zgodnje srednješolske dnevnike, da bi malo osvežila spomin. No, ja, pa gremo iz glave … Ena taka je v spominu iz časa, ko sem štela nedolžnih osemnajst let. S starši smo se spet odpravljali na morje jadrat (ja, takrat sem dopuste še rade volje preživljala s starši). Močno sem upala, da bom v divjini kornatskih skal in valov spet videla svojo prvo veliko ljubezen. Ampak, ker ni nihče od znanih vedel povedat, če bo ravno takrat na morju, sem zvlekla zraven na morje še prijateljico, da mi ne bi bilo slučajno dolgčas. Od Pirana do Kornatov smo porabili štiri dni, ki so minili hitro in v znamenju vse močnejše napetosti. Nestrpno sem napenjala oči, ko smo se bližali zalivu – bo tam, ga bom uzrla? Srce mi je drhtelo v pričakovanju. Med privezovanjem barke so na pomol prišli pozdravit vsi družinski prijatelji. Huh, ni ga, mi je šinilo skozi možgane. Sicer sem bila malo razočarana, pa vendar – saj sem imela zraven prijateljico, ki bi mi bila lahko celo konkurenca. Bolje je tako, da ga ni, kajti pri sladkih štirinajstih letih sva se zaradi njega čisto zares skregali za cel dan! Dan je potekal povsem normalno ležerno … Starši so v senci trte modrovali ob hladni bevandi, mi mulci pa smo se na barki zatopili v tarok. Ravno sem “pavzirala” igro, ko sem z obale zaslišala klic Marine, da rabi pomoč pri kuhanju. In ker sem bila vedno tista, ki sem se žrtvovala za dobro drugih, sem se odpovedala nadaljnjemu tarokiranju in planila iz kabine – naravnost v njegovo naročje. Vročina je v trenutku pritisnila name iz vseh strani! Hiter in zmeden pozdrav in že me ni bilo več na barki. Če sem rekla, da grem pomagat pripravit kosilo, bom to naredila, pa če si porežem vse prste tresočih rok – tako sem se namreč tresla, da bi skoraj izgubila celo trdna tla pod nogami. No, na srečo so vsi prsti še vedno celi … Tako se je začelo mojih pet dni slepe zaljubljenosti nekega daljnega poletja, pred skoraj dvajsetimi leti. Pet dni pozornosti, spogledovanja, pogovorov, skupnega potapljanja in sprehodov po skalah na pravljičnih Kornatih. Dostikrat v družbi ostalih, nekajkrat pa tudi sama ... Iz zaljubljenosti sem počela stvari, katerim se zdaj lahko samo smejem, ampak kaj hočemo, ljubezen je pač slepa in včasih tudi trapasta. ;) Tistih pet dni je minilo prehitro. In kako grenko je bilo šele spoznanje, da mu le po neumnem takrat nisem verjela - kako je sploh mogoče?! – da sem mu všeč. To mi je namreč zatrdil njegov ljubosumni mlajši brati, kateremu sem na žalost verjela. Kakšnih deset let pozneje se je v cerkvici pod Tarcem poročil. V tisti cerkvici, kamor sem kot zaljubljena najstnica na kamen napisala njegovo ime in ga skrila v razpoko ob oknu. Še sedaj hranim tisto svojo razvlečeno majico, ki jo je takrat navlekel na svoj opečeni hrbet …