Peters pred poletom in potem, ko so ga po pretepanju pokazali na iraški televiziji. spravili še njegove tovariše iz enote, ki odhajajo na naslednje polete nad Irak. Videl je, da Iračani iščejo dele telesa, kjer ga bo najbolj bolelo: »Kakorkoli že, ta igra (mučenje) ima preprosta pravila. Naučiš se pa tudi hitro. Nikoli ne vpij. Kruli, če že hočeš, ko padajo udarci, vendar nikoli ne vpij. Ko si enkrat zatulil od bolečin, te imajo. Nekdo me je z udarci v karatejskem stilu tolkel v koleno. Bilo je napak, da se mi je izvil tisti javk. Kajti potem so brce padale kot ponorele, kot kladivo so udarjale po kolenu, ki je že bilo podobno nogometni žogi. Vsakič, ko mi je spodneslo nogo, so me z vso težo telesa na silo spet postavili nanjo, pripravljeno, da se prav tja spet zruši škornjeva peta. Skozi tenčico megle se je pretihotapilo vprašanje, isto, na katero nisem hotel odgovoriti že vso večnost, ki sem jo prestal: »Si pilot ali navigator?«. »Pilot,« sem izdahnil. Spustili so me na tla. Tako sem klonil.« Peters navaja, da so bili občutki zloma neznosni. Menil je, da je izdal sebe, kolega in enoto ter da je edini, ki je klonil pod pritiskom stražarjev. Kmalu zatem so ga odvlekli pred kamere, ga oblekli v pilotski kombinezon in posneli njegovo priznanje. Na posnetku, ki je obkrožil svet, je videti zlomljenega, zmedenega človeka, ki je s sklonjeno glavo počasi in s težavo momljal odgovore na zastavljena vprašanja1. Psihično mučenje Navigator John Nichol je pretepanje zdržal dlje. Ker ga niso mogli zlomiti s fizično silo, so se ga lotili s psihološkimi prijemi. Ko so ga privedli v sobo za zaslišanje, ga je prestrašil že sam pogled na kovinski stol, na katerem so ga prej pretepali: »Telo se mi je napelo v pričakovanju še več istega, toda tokrat sem zaslišal topel, miren glas: »Saj je OK, nobenih informacij nočemo. Ne bojte se.« Izkazalo se je, da je glas pripadal blagemu možakarju srednjih let, bil je kot pravi dobri striček z iskricami v očeh. Ponudil mi je hrano in pijačo, ki je bila zraven njega na mizi. Odklonil sem. »Poglejte, ni drogirana, vidite, da jaz jem.« To je bilo zasliševanje, ki sem ga prepoznal; posvarili so me pred njim pri urjenju za preživetje.« Gospod Dobri, kot ga poimenuje Nichol, mu je povedal, da ne rabi informacij. Naj se le sprosti, želel je le malo kramljati. Potem je mimogrede navrgel: »Mimogrede, kateri eskadrilji pripadate?« Nichol je vztrajno zavračal dajanje kakršnih koli drugih informacij, razen imena, priimka in identifikacijske številke. Na vsako izmed »vročih« vprašanj je neprestano odgovarjal, da nanje ne more odgovoriti. Pravi, da se je tega odgovora prav oklepal, kajti zavedal se je, da »če bi mu rekel še karkoli drugega, bi se že začel z njim pogovarjati in bi me takoj dobil. Takšno zasliševanje je ravno tako hudo, kot če bi ti nekdo poskusil izvabiti informacije s pretepanjem. Pretepanje je pravzaprav samo zelo robustno zasliševanje. Večina zasliševalcev ti bo povedala, da to ni ne vem kako učinkovita metoda zasliševanje, ker boš slej ali prej spregovoril samo zato, da bi se izognil bolečini in jim povedal, da kar hočejo izvedeti, rekel boš karkoli, če je resnica ali ne. Izvabljenje, sklicevanje na logiko in razum je bolj primerno, ker te prej spodnese.« Čez čas je gospod Dobri spremenil taktiko in mu rekel, da bo, če se z njim ne bo mogel pogovarjati, preprosto odšel in ga prepustil mučiteljem. »Ne, ne!« mi je šinilo skozi možgane. »Ostani!« Toda tega nisem mogel izustiti. Spet sem premišljeval: »Vem, da si gospod Dobri in da mi ne boš storil nič hudega.« Kljub temu pa sem spet rekel: »Na to vprašanje ne morem odgovoriti«. Gospod Dobri je odšel in pokazal se je tipični vzorec. Usta so postala suha in slina se mi je posušila od strahu. Zdaj se bodo spet začele bolečine…