ʼImam gaʼ in ʼsanjamʼ je bilo prvo, kar mi je poleg krepkega odmerka adrenalina šinilo skozi možgane. V naslednjem trenutku sem pred očmi že videl desko, na katero ga bo strokovno pritrdil Roman; češnjevo rdeče rjavo s patino starega zlata, lipan pa bo rahlo ukrivljen, kot da se dviga na gladino po muho; pa kaj, če je bil ujet na ličinko ... Obesil ga bom na steno v pisarni poleg tistega, ki sem ga pred leti ujel na Ljubljanici … Silovito je potegnil (tako je torej, ko prime pravi lipan …!) in šinil navzgor po curku kot strela in … ne, saj to ne more biti res … NEE! ʼUtrgal ali odpel …ʼ, mi je šinilo skozi možgane, kot da bi bilo to v tistem trenutku sploh kaj pomembno. Priložnost, na katero sem potiho čakal vsa leta, je bila zapravljena. V tistem trenutku sem se spomnil na Edgarja, ki je svojega sanjskega lipana ujel šele v častitljivi starosti, komaj nekaj let pred svojo smrtjo. Po nesrečnem naključju je ostal brez spomina nanj, ker v fotoaparatu ni bilo filma. Najbrž se je v trenutku, ko je to ugotovil, počutil kot sedaj jaz. Ampak on ga je vsaj ujel!