Povolitveno natezanje okoli tega, koliko funkcij naj bi pripadalo SDS in NSi, je bil podoben slepilni manever kot tisti z volilnim sistemom. Bog ve kako koristen ni bil, je pa zagotovil, da se je šibka opozicija brez truda kar nekaj mesecev udobno sončila v soju medijskih žarometov pozornosti. Zdaj se je, kot kaže, tudi ta čas iztekel. Več kot je vsebinskih tem na dnevnih redih zasedanj parlamenta, večja je zmedenost opozicijskih poslancev, kaj jim je storiti. Vzemimo na primer poslanca SDS Franca Pukšiča. Ta skuša na vse načine od mrtvih obuditi še v prejšnjem mandatu vložene zahteve po vsebinskih spremembah komaj nekaj let stare šolske zakonodaje in se potem čudi, zakaj večina to početje zavrača. Tudi nekaj drugih znamenj je, da opozicija ni samo številčno šibka, ampak tudi zelo tenka ne le pri sprotnem odkrivanju in kar se da glasnem kritiziranju resničnih slabosti vladajoče koalicije, ampak tudi pri oblikovanju svojih pogledov in zamisli, kako upravljati državo. Se pravi, da je šibka tudi pri kovanju dolgoročnega političnega kapitala za prihodnje volitve. To seveda ni nič novega, kajti v slovenskem parlamentu prave opozicije tako ni več vse od časov Demosove vlade.