kakovostnih vin. Deležni smo bili prav vsega, kar nudi prvi razred. Plastični pribor je zamenjala srebrnina, stol, na katerem sediš, ima toliko funkcij, da ne veš, kateri gumb služi čemu. Elektronsko nastavljiv sedež bi si lahko spremenil v posteljo, prvič sem si želel, da bi bili v zraku dlje časa, da bi lahko vse to izkoristil. Letalo se je spuščalo, midva sva še vedno uživala v dobrotah, ki so nam jih nosili. Tako me je prevzela ponudba v prvem razredu, da sem za trenutek celo pozabil, da letimo na Maldive. Vsekakor je bilo lepo okusiti malo luksuza, imela sva pač srečo. Bližali smo se letališču Hulhule, letalo je pristajalo in ob pogledu skozi okno si imel občutek, da bomo pristali kar v Indijskem oceanu. Pristali smo na otočku, na katerem je samo majhno letališče z dolgo letalsko stezo. Napotili smo se proti izhodu, kjer so naju vprašali po turistični rezervaciji. Dejal sem, da nimava organiziranega aranžmaja, da sva tam v lastni režiji. Že po videzu sva izstopala med vsemi potniki. Vsi so imeli potovalne kovčke, le midva sva imela na ramah nahrbtnike. Po čudnem pogledu sem dobil občutek, da sva prva, ki sva na otočje prišla na tak način. Iz nahrbtnika sem potegnil zmečkan natisnjen mail, kjer je