Kakšna je potemtakem antropologija srca, previdno vprašamo. Smeh. »Ko bi znala odgovoriti na takšno vprašanje … Moje srce se danes počuti dobro. V življenju se ni kaj preveč razburjalo. Je pač take sorte srce. Toda zdaj vem, da ne bom živela večno. Zato moram izkoristiti vse, kar mi življenje ponuja. Po vsem, kar sem spoznala med snemanjem dokumentarca in po operaciji, nanj gledam z manj peze, nisem več nervozna. Ne vem, ali to pride od starosti, toda tako je. Še vedno uživam živalsko meso. In še vedno vsakokrat, ko zagledam mesarja, začnem razmišljati o koncentracijskih taboriščih. Ob koncu sedemdesetih sem posnela dokumentarni film o koncentracijskih taboriščih med vojno, ki so jih vodili Francozi. Na podlagi pričevanj preživelih sem hotela povedati, kaj so tam počeli s človeškimi telesi. Sprašujem se, kako po vsem tem še lahko uživam meso. Pa ga. Strašljivo.«