atum začetka neke vojne, torej. Neke vojne, ki med številnimi vojnami, ki so in ki še vedno pestijo ta naš svet, v resnici ne bi smela biti prav nič posebnega. Vojna kot vojna pač. Neki norci so si še enkrat izbrali orožje, da rešujejo svoje probleme. Orožje. In ne drugih sredstev. Torej nič posebnega. Nič pretresljivo novega. Pač nekaj, na kar bi se vsekakor morali že navaditi. A ni čisto tako. Ne samo zato, ker se jaz sama na vojne pač nikakor ne morem navaditi. Niti ne v smislu, da bi mi bile normalne. Niti ne v smislu, da bi se mi pač zdelo, da vojne morajo biti. Da ni druge poti. Ker po mojem je vedno druga pot. Je celo zelo veliko drugih in drugačnih poti. Le da jih ljudje iz meni povsem nerazumljivih vzrokov menda ne vidijo. Čeprav v resnici sama v to »nevidenje« dvomim. Se mi zdi, da je to »nevidenje« prej izgovor. Maškarada. Ideološki manever. Pač zato, da vojna lahko je. Da se izkaže kot nujna. Potrebna. In humana. Seveda se je prav ta ideološki manever izpeljal tudi ob ameriškem napadu na Irak. Sama se ga še povsem natančno spomnim. Spomnim se prestrašenosti mojih znancev in prijateljev na Havajih, kjer sem takrat živela. Prestrašenosti, povezane z 11. septembrom. Ki je vse, razen Chrisa in mene, prepričala, da so ZDA res ogrožene. In da morajo napasti. Iz obrambnih razlogov. Za Američane namreč pri napadu na Irak ni šlo za agresijo. Ampak za obrambno vojno. Natančno v smislu, kot so se partizani borili proti okupaciji Nemcev in Italijanov. Seveda s to razliko, da Američanov ni nihče okupiral. A ta razlika je bila za njih tistega 20. marca povsem nepomembna. Ideološko proizveden in napihnjeni strah je bil tolikšen, da so bili v svojih glavah tik pred tem, da bodo vsak hip napadeni. In zato je bilo treba napad preprečiti. Zato se je bilo treba