Dva dni pozneje je vzletel Amundsenov zrakoplov Norge. 12. maja je preletel severni tečaj in 14. maja pristal pri Tellerju na Aljaski. Vendar si je vmes Byrd že prisvojil slavo. Ko se je 27. maja vrnil v London, so mu tam izkazali najvišje spoštovanje, vendar so se že začeli pojavljati dvomi. Norveški in italijanski časnikarji, ki so za zmagovalca razglasili svojo odpravo, so Byrdu javno oponesli, češ da v tako kratkem času sploh ni mogel opraviti poleta na tečaj in nazaj, a jim je Byrd odgovoril, da bo dokaz o svojem uspehu predložil svojim pokroviteljem, ko se bo vrnil v Ameriko. Ko je nazadnje prišel tja, so ga v New Yorku sprejeli kot narodnega junaka in ga obsuli z oblaki konfetov. V imenu National Geographic Society mu je izročil Hubbardovo zlato medaljo kar sam ameriški predsednik Cooledge. Pilota Bennetta so prezrli, sam pa o vsej stvari ni rekel nobene. Ko je Byrd odgovarjal časnikarjem iz Evrope, jim je razlagal, da je lahko tako hitro dosegel tečaj zato, ker je med poletom proti severu v rep letala ves čas pihal močan veter, ko pa je z njim dosegel tečaj, se je veter nenadoma obrnil v drugo smer in letalo pospešil proti jugu. Nobenega dokaza ni bilo, da je bilo kaj drugače. Bennett, ki je o vsem še nadalje molčal, je nazadnje hudo zbolel in leta 1928 umrl, Byrd pa je ostal junak vse do svoje smrti leta 1957. Čeprav so mnogi polarni raziskovalci še vedno dvomili o njegovem uspehu, se o tem ni več govorilo. Pijani »navigator«