Seveda gre pri vsem skupaj tudi za velik političen vložek. Podpisniki apela se za nikakršno ceno niso pripravljeni odpovedati dobri stari zgodovini, v kateri ni ne duha ne sluha o kakšnem genocidu. Bila je vojna, Armenci, Grki in drugi Neturki pa so na začetku prve svetovne vojne odigrali žrtveno jagnje. In če je bila turška zgodovina slavna in neomadeževana, potem nima nihče pravice, da jo blati. Še toliko manj zaradi dednih sovražnikov turške nacije. In kadar je v igri čast domovine, je odpadnik vsakdo, ki se ne odzove materi domovini. Naj bo njegovo ime zbrisano iz nacionalnega panteona. Sicer pa so stvari zapletene. Nasprotniki novih zgodovinskih učbenikov terjajo, naj jih umaknejo iz knjigarn. Šlo naj bi za občutljive in protislovne zadeve. Zgodovina naj bi bila utemeljena na načelih, kot jih definirajo Združeni narodi. Vse drugo naj bi bilo pristransko in bi še naprej razdvajalo ljudi. Za liberalno Turčijo mora biti zgodovina napisana v duhu medsebojnega razumevanja med ljudstvi. Nihče ne bi smel sejati predsodkov in političnih sporov. Vsega tega se dobro zavedajo sloji, ki vidijo Turčijo in njeno prihodnost samo v demokratizaciji in navezovanju na Evropo. Nadvse vplivna zveza turških industrialcev in liberalnih poslovnežev je že leta 1997 izdala »Poročilo o perspektivah demokratizacije v Turčiji«. Predlagali so tudi, da se kurdski manjšini podelijo kulturne pravice. Vendar so turški liberalci brez prave možnosti, da bi resnica o tragični preteklosti prišla v turško javnost. Dogodilo se bo tako in tedaj, ko bo Evropska unija Turčiji postavila trde pogoje za vstop. Do takrat pa bo preteklo še kar nekaj vode.