Sosed ima psa z zelo izvirnim imenom Reks. Je velik, prijazen in razen poštarja ga nič ne iztiri. Čez dan večinoma leži ob ograji in mirno opazuje ljudi, ki se sprehajajo mimo. Včasih mimo zanese tudi kakšnega psa, ki se je odločil, da mu je domače dvorišče premajhno in da je čas, da si ogleda širni svet. Nekega dne je takšnega vandrovca, nekoliko večjega od mačke, želja po potepu pripeljala mimo hiše, kjer »stanuje« Reks. Reksu se potepuh ni zdel vreden vznemirjanja in ga je zdolgočaseno opazoval. Malček, ki je po dolgem času začutil slast prostosti, pa se ni počutil tako. Ko je ugledal veliko mrcino, se mu je čisto utrgalo. Začel je lajati, se peniti in poganjati proti ograji. Reks ga je nekaj časa gledal, nato pa mu je kričeča kepa postala dolgočasna, zato je glavo položil na tace in zaprl oči. To je malčka še bolj razkačilo in še bolj je lajal, skakal, kazal zobe, skratka, čisto ponorel je. Reks pa nič. To je trajalo kakih pet minut, nakar pa so očitno popustili živci tudi potrpežljivemu hrustu, kot je Reks. Vstal je, se pretegnil, stopil bližje ograji in spustil en sam glasen in odločen bevsk. Malega je kar vrglo od ograje, rep je stisnil med noge in jo ucvrl po ulici tako, da so mu zadnje tace kar prehitevale sprednje.